Piše Mehanik hrbta

Poklic kineziologa vedno bolj prodira v zavest ljudi. 10 let je, odkar smo začeli s prvim slovenskim kineziološkim centrom – KinVital. 

Na začetku sem ljudem v Tivolu parku – kjer smo imeli prve vadbe – razlagal, kaj je to kineziologija. Že takrat so bolje poučeni vedeli, da gre bodisi za nekoga s pasjo izobrazbo ali pa nekoga iz Fakultete za šport. Tisti manj podučeni so z odprtimi usti pobirali okoliške mušice. 🙂

Našli boste veliko definicij kaj kineziologija je. Veda, ki se ukvarja z gibanjem. Prebrali boste etimološke razlage iz stare grščine – kinesis=gibanje, logos=beseda ali razum, danes veda.

Vendar naj vam povem nekaj čisto iskrenega in niti najmanj arogantnega, čeprav nisem formalno izobražen kineziolog: 

KINEZIOLOGIJA = KINVITAL, KINEZIOLOGIJA = JAZ.

Kot boste izvedeli med branjem… namreč kaj dela kineziolog in kakšno vrednost daje družbi, vse to smo jaz in kolegi morali odkriti in razvijati med delom z ljudmi.

Ko je namreč moj kolega kineziolog Luka Hren kot predstavnik prve generacije diplomiranih kineziologov začel s KinVital-om, je kineziologija obstajala samo kot črka na papirju. Na Fakulteti za šport so pravilno razumeli duha časa in potrebo po nekom, ki ni fizioterapevt, ki ni športni trener, ampak vendarle dela z ljudmi, ki bi sicer tradicionalno obiskali zdravstvo.

V resnici je bil visokošolski program voden s strani kadrov, ki v resnici niso tisto, kar smo danes oblikovali in definirali v kineziologijo. Kajti eno je kineziologija na papirju, formalno. To poznate pod imenom kineziologija.

Nekaj čisto drugega pa je realnost: kako se je torej dejansko razvila kineziologija?

Akademski svet vedno skuša opisati in formalizirati tisto, kar v resnici že obstaja. Ptice so letele še preden smo dobili učbenike o ptičih. Namreč razvoj družbe se dogaja… v družbi, med ljudmi.  In tako se je spontano, iz družbenih sprememb rodila… to, čemur pravimo kineziologija. Nekje temu lahko pravijo fizioterapija. Nekje treniranje…

Ločuje in razdvaja nas akademski svet s svojim formaliziranjem in posledično zakonskim deljenjem.

Kako je izgledal svet pred “kineziologijo”?

V resnici je kineziologija obstajala že od nekdaj. Ker je človek hitro spoznal, da svoje telo v gibanju lahko nadzoruje in uporablja pravilno, lahko pa si škoduje. Namreč vse veščine v zgodovini, ki so ljudi učile pravilne uporabe orožja, orodja, veščin gibanja itd. so v resnici kineziologija svojega časa. Ljudje so se naučili, predvsem zaradi pomanjkanja zdravstvenih instrumentov in zdravil: kako s pravilnim vihtenjem meča, loka, sekire, orodij, pesti,… svoje telo narediti močnejše in ubežati pred bolečino in vsaj za nekaj časa – pred smrtjo.

To, da se zaradi bolečin obračamo na zdravnike in fizioterapevte je moderen pojav in posledica tehnološkega razvoja. Razvoj tehnologije nam je omogočil skoraj čudežno ozdravitev mnogih poškodb in bolezni. Zato je človekova vera v tehnologijo šla tudi na področja, kjer tehnologije ne bi smeli uporabljati. 

Vzporedno s slepo vero, da lahko čisto vse bolečine in poškodbice rešimo s tehnologijo in ležanjem na terapevtski mizi, se je razvijal-o tist-i-o čemur pravimo kineziolog-ija.

Moderne metode kineziologije in pogledi na reševanje človeških gibalnih zagonetk v resnici izhajajo iz opazovanja kondicijskega treniranja in opazovanja kako različne tehnike pri športih vplivajo na človeško telo in počutje.

Kineziolog torej ni nič drugega kot trener, ki ljudi spravi na višji kondicijski nivo. Tu so se dobri trenerji ločili od slabih.

Namreč značilnost slabih trenerjev je bila in še vedno je: pojav poškodb in bolečin razumejo kot neodvisen od gibanja in treninga. Po domače: ko se varovancu pojavijo bolečine, ga pošljejo na fizioterapijo ali k zdravniku. Ne zavedajoč se, da so za te bolečine v večini primerov krivi oni sami in bi jih oni morali tudi rešiti.

KINEZIOLOGIJA = TRENING Z RANLJIVO IN POŠKODOVANO POPULACIJO

Zato v našem kineziološkem centru nimamo veliko skupnega z razmišljanjem tistih trenerjev, ki menijo, da je pojav bolečine normalen in jih mora reševati terapevt. 

Prav tako nimamo veliko skupnega z ljudmi, ki menijo, da za odpravo gibalnih težav potrebujete terapije, bodisi terapije z rokami ali z napravami.

Kineziolog se torej vpraša: kako tega človeka lahko naredim močnejšega? Kako mu lahko razširim funkcionalnost življenja in povečam gibalno opravilnost?

Zato je ideja, da naj se ljudje z bolečinami vedno obrnejo samo na zdravstvene delavce …. umetna. 

Ker preprosto ne potrebujete zdravljenja za težave, če te niso bolezenskega ali operativnega značaja. 

Zato se je razvila kineziologija. 

Tako kot so včasih razvijali tehnike bojevanja, ker so to takrat potrebovali, danes kineziologija razvija tehnike učenja gibanja, kot ga današnji ljudje potrebujejo, da odpravijo bolečine in izboljšajo kakovost življenja.

Ker se danes v moderni družbi vedno večkrat zgodi, da so vzroki za pojav bolečin in poškodb v šibkem in zgrešenem gibanju (ne nujno premalo, pač pa v slabem gibanju!) se je potreba po trenerjih, ki razumejo in razvijajo znanje za gibalno odpravo bolečin, močno povečalo. Tako je dodana vrednost oz. koristnost dobrega kineziologa danes mnogo višja od tradicionalnih terapevtov.

Samo premislite: kineziolog vas lahko v eni uri nauči, kako se gibati in katere vaje narediti, da vas ne bo nikoli več bolel križ. V eni uri. Pri tradicionalnih pristopih bi potrebovali več deset ur terapij, pa nikakor ne boste doživljenjsko brez bolečin.

V teh desetih letih dela smo v KinVital oblikovali jasno sliko, kaj delo kineziologa je in kaj ni. Jasno sliko, ki ločuje pristope, vaje in metode, ki delujejo predvsem marketinško ali placebo ter pristope, ki dejansko delujejo.

Dajmo torej pogledat, kaj novega je naš moderen kineziološki pristop prinesel svetu. Na strukturiran način:

ZDRAVSTVENI POGLED NA PROBLEM BOLEČIN IN POŠKODB:

– Imamo eno vrsto diagnoze – Zdravstveno. Najprej torej napravimo diagnozo. 

– z diagnozo poiščemo poškodbo in vzrok bolečine v telesu

– po diagnozi izvajamo terapijo z napravami ali ročno terapijo (manualna terapija)

– namen terapij, tako z napravami kot ročnimi terapijami, je zdravljenje poškodbe in odprava bolečine

– po opravljenih terapijah je pacient zdrav

Tako, kot sem zgoraj v alinejah napisal, poteka klasično razmišljanje, kako pristopat k bolečinam v zdravstvu. Vse deluje, dokler imamo opravka z boleznimi in zelo jasnimi hudimi poškodbami. 

No, mi smo ugotovili, da na tem področju obstaja veeeeelika luknja pomanjkljivosti. Namreč, naj opišem nekaj pomembnih temeljnih ugotovitev kineziologije in njenih kritik na zdravstveni pristop:

KINEZIOLOŠKI POGLED NA PROBLEM BOLEČIN IN POŠKODB:

– Imamo 2 vrsti diagnoz: Zdravstvena, kjer iščemo vzroke v telesu, ter gibalna ali Kineziološka diagnoza: iščemo vzroke za težave v napačnem gibanju in ravnanju s telesom. Vzrok za bolečino v telesu je torej za kineziologa v napačnem gibanju, ne v telesu oz. razdraženem tkivu.

To je revolucionaren pogled. Namreč, če razumemo 2 vrsti diagnoz, potem razumemo, da bi lahko ljudje in družba prihranili miljone evrov za opravljanje nepotrebnih zdravstvenih preiskav in slikanj, saj bi najprej morali obiskati kineziologa, ne pa zdravnika ali terapevta.

– Zdravstvena diagnoza pogosto sploh ni mogoča: v kompleksnem sistemu, kot je človeško telo in um, pogosto pri pojavu bolečin ni mogoče določiti točne diagnoze v tkivu. To je za zdravstvo prava nočna mora, saj brez diagnoze ne morejo opraviti operacije ali dati zdravil in terapij. Zato pogosto dobite osnovne fizioterapije na napravah, ker vsi vemo, da ne delujejo in ne škodujejo- so neuporabne oz. stran vržen denar in čas. Kadar zdravstvo ne ve točno, kaj je z vami, potem vam bodo dali splošne terapije, da se vas rešijo.

Ampak zdaj veste : Zdravstvena diagnoza pogosto ni mogoča, niti je ne potrebujemo v primerih, kadar ima prednost Kineziološka diagnoza. 

Tak pogled je revolucionaren, saj bo zdravstvu pomagal, da izvaja prvi tip diagnoz – Zdravstvene diagnoze – samo takrat, kadar gre za zdravstvene probleme ali možnost le teh (možne bolezni, huuuude poškodbe), za vse ostale primere pa raje svetuje ljudem najprej obisk telovadnice in kineziologa. Prihranek denarja in čakalnih vrst se tu meri v milijonih.

– Kineziologija išče diagnozo – rešitve v gibanju, ne v tkivu. Namreč Kineziološka diagnoza je bolj zanesljiva v primerih z nejasnim vzrokom kot jih je danes večina. Tudi slikanje z MRI nam pogosto pokaže “težave”, ki to v resnici niso. 

– Poznamo 2 vrsti bolečin: tiste, ki jih lahko rešujemo z zdravstvenimi metodami. Te metode so farmakološke (zdravila), kar pride v poštev samo v primeru bolezni, ali pa operativne metode – operativni poseg. 

Druga vrsta so gibalne bolečine: bolečine, ki so rezultat sledečih napak: premajhne količine gibanja, prevelike količine gibanja, napačnega gibanja, splošno zgrešenega in nenaravnega življenjskega in gibalnega sloga.

Za prvo vrsto bolečin – torej zdravstvenih, pride prav klasični pristop, ki je opisan zgoraj z diagnozami in ostalimi koraki.

Za drugo vrsto bolečin potrebujemo čisto drug pristop. In sicer kineziološki pogled na diagnozo in rešitve.

– Na odpravo bolečin kineziologija vpliva posredno. Torej telesa ne zdravimo direktno, pač pa tako, da mu povrnemo funkcijo in moč. Tu kineziologija nasprotuje klasični dogmi fizioterapije, kjer se želi s prijemom ali napravami pozdraviti nek del telesa neposredno.

Opazili smo namreč, da se bo telo vedno pozdravilo samo, če ga okrepimo in naučimo pravilnega gibanja, kjer ne uničujemo tkiva. V vseh primerih, kjer ni potrebe po operaciji, je torej kineziološki pristop superioren. 

Direktno zdravljenje tkiva torej bodisi ne deluje, bodisi deluje slabše od kineziološkega pristopa. 

– Iskanje diagnoze v tkivu je pogubno pri gibalnih vzrokih bolečin tudi zato, ker so kineziološke rešitve sistemske, ne lokalne. Kar pomeni, da nam lokalna diagnoza – četudi bi bila sploh mogoča, ne pomaga veliko! 

Recimo: Človeka s hernijo ali nespecifično bolečino v kolenu ne moremo zdraviti tako, da bomo točkovno masirali ali z napravo greli itd. Sistemsko moramo telo naučiti nebolečega gibanja in raziskati za to primerne obremenitve. Rešitve kineziologije so čisto vse povezane z gibom in je torej nemogoče, da bi direktno vplivali na tkivo – četudi vemo za vzrok bolečin. Torej mi hernije ne bomo vzeli ven, tako kot kirurg, pač pa bomo skušali poiskati položaje, ki človeka ne bolijo in graditi neboleče gibalne vzorce. 

Žal tudi v kineziologiji in še posebej v fizioterapiji še vedno mnogo ljudi živi s to dogmo, da morajo “odkriti” vzrok za bolečine v napetem, poškodovanem, vzdraženem tkivu itd. 

– Pravilno gibanje je bolj enotno definirano in objektivno, kot pa iskanje vzrokov za bolečine. Kar pomeni, da je bolj smiselno pri soočanju z različnimi bolečinami vse učiti pravilnega gibanja, saj s tem ujamemo vse muhe na en mah kot pa iskati “vzroke”, kar je podobno kot bi iskali iglo v senu. 

Primer: V kineziologiji imamo vedno bolj  poenoten pogled na to, kaj je “naravno in pravilno gibanje”.

Namreč za vse ljudi na svetu veljajo določene zakonitosti gibanja. Gibalni vzorci kot so počepi, izpadni koraki, predkloni ali deadlifti, nošenja, potiskanja, vlečenja, dviganja, tek in hoja sestavljajo naše potrebe teles, ne glede na to, koliko ste stari, iz kje ste ….

Kar pomeni da je veliko bolj plodno vse ljudi, ne glede na poškodbo ali bolečino, učiti teh gibalnih vzorcev in jih gibalno dvigniti. To je objektiven del, ki velja za vse – zato tudi kineziologu zdravniška diagnoza ne pomaga nič, ker so naše rešitve gibalne, ne farmakološke ali operativne.

Drugi del kineziološke obravnave je subjektiven. Kako prilagodimo te objektivne gibalne vzorce posamezni poškodbi, bolečini, neznani bolečini, posebnosti človeka, ki ga imamo pred seboj… je del subjektivne ocene in sposobnosti ter izkušenj kineziologa. 

Do vseh teh dognanj sem prišel skozi leta dela in opazovanja. Dejstvo je, da vedno večji delež ljudi potrebuje za svoje bolečine delo kineziologa in ne zdravstva.

In dejstvo je, da trenutno delovanje zdravstva ne sledi dogajanju v družbi.

Za konec naj še opišem, kdo NI kineziolog. Namreč v vedno večji poplavi formalno izobraženih kineziologov boste žal dobili veliko razočaranja tudi pri storitvah kineziologov. Kaj torej mora početi z vami kineziolog in česa NE:

– Pri kineziologu morate trenirati. Če je več pogovarjanja in vrtanja v psihologijo kot treninga – potem to ni kineziološka storitev, četudi ima tak naziv.

– Pri kineziologu morate delati funkcionalne vzorce gibanja. Če delate samo vaje, ki so vam “čudne” in nimajo direktnega vpliva ali podobnosti z vašim življenjem, potem to ni kineziološka storitev.

– Pri kineziologu morate tudi trpeti. Če nikoli med obravnavo ne date ven iz sebe vsega – potem to ni kineziološka storitev. Kineziolog mora poškodovanega in bolečega posameznika peljati stran od slabe bolečine in iz človeka hkrati potegniti maksimum napora.

– Pri kineziologu morate napredovati v nebolečem gibanju. Če stagnirate ali vam je dolgčas in še vedno niste vedno bolj samozavestni pri gibanju – potem to ni kineziološka storitev ali pa potrebujete drugo storitev.

Za vsa pojasnila sem vam na voljo Jure Gubanc, Mehanik hrbta, sooblikovalec kineziološke stroke….