Vsak človek se bo enkrat soočal z bolečinami sklepov, mišic in pa bodisi kroničnimi ali akutnimi poškodbami. Če veliko sedite in ste malo aktivni, vas čakajo predvsem bolečine “neznanega” vzroka. Če ste veliko aktivni, se bodo pojavile akutne poškodbe. Lepo in zanimivo življenje je tudi razgibano.

Zato moram jasno razjasniti sledečo dilemo: zakaj je na trgu toliko ponudbe medicinskih, zdravstvenih in terapevtskih storitev, ki pogosto ne prinesejo nobenih rezultatov ali pa so ti rezultati zares kratkoročni? In kdaj imajo svojo vlogo medicinske storitve? 

Razlogi, zakaj fizioterapija in medicina pogosto NE pomagata pri bolečinah v sklepih in mišicah, so:

1. NAPAČNA MEDICINSKA DIAGNOSTIKA IN ZMOTE PRI ISKANJU PATOLOGIJ IN POŠKODB

Prvi problem, zakaj klasična medicina in fizioterapija pogosto ne pripeljeta do rezultatov pri kroničnih bolečinah, se skriva že v prvem koraku. Celoten proces diagnostike in odkrivanja vzrokov za bolečine je namreč zgrešen. Trenutno v zdravstveni stroki veljata 2 glavna načina, kako pridemo do diagnoze.

Prvi način je diagnostika z medicinskimi instrumenti, kot so rentgen, magnetna resonanca, računalniška tomografija in mnogi drugi načini testiranja in vpogleda v človeško anatomijo. Gre za edini način in najbolj zanesljivi način, da ljudje dobimo vpogled v dejansko stanje anatomije mišic, tkiv, organov…

Ta način diagnostike deluje naravnost fantastično, kadar gre za dejanske poškodbe tkiv – recimo natrganine mišic, zlomi kosti ali pa za bolezenska stanja in potencialno nevarne spremembe (tumorji). 

Problem nastane pri vseh modernih oblikah bolečin, pri kateri ni vzroka v jasni poškodbi ali pa te poškodbe niso povezane z realno bolečino. Večina bolečin v hrbtu, kolenih, sklepih itd. nima v ozadju nobene omembe vredne poškodbe. Takšna diagnostika odkriva realno stanje tkiv v telesu, ne odkriva pa zakaj vas točno določena točka ali živec zares boli. 

Bolečina in poškodba namreč nista vedno prisotni hkrati, podobno kot dim ni vedno tam, kjer je ogenj, in alarm ni vedno glasen samo takrat, kadar gre za vlom. 

Čeprav nam slikanje z medicinskimi pripomočki nudi najboljši trenutno možen vpogled v realno stanje telesa, je problem v interpretaciji slike. Pri tem pogosto pride do veliko zlorab oziroma nestrokovnih mnenj, ki nimajo nobene podlage v realni sliki. Primer: vsak človek – ne glede na starost – gre lahko na slikanje hrbtenice ali kolen in bo zdravnik zagotovo na sliki našel neko spremembo, ki jo bo uvrstil pod patologijo oziroma “nepravilno” stanje. Vendar v primeru, da imate zlom noge ali neko jasno bolezen, imajo takšne raziskave svoj smisel. Nimajo pa veliko smisla v vseh primerih, kjer bolečina za sabo nima nobene jasne poškodbe. In takšnih bolečin je velika večina.

To pomeni, da nam v primerih, kadar slikanje ne odkrije nobene zelo jasne težave, lahko dela škodo, saj vam bo zdravnik v mnogih primerih še vedno poskušal nekaj najti, četudi za to ni argumentov. Problem uporabe takšnih inštrumentov je torej v tem, da nas speljejo na napačno pot in iščemo odgovore v diagnozah, čeprav to v večini primerov ni mogoče.

Primer: 

Greste na slikanje hrbtenice, ker vas je v križu “usekalo” teden nazaj. Slikanje bo VEDNO nekaj pokazalo, kar se bo slišalo kot problem. In četudi je kakšna realna “abnormalnost”, kot je protruzija, herniacija, utesnitev…. Ga ni človeka na tem svetu, ki bi vam vsako takšno stanje lahko povezal z vašo bolečino. 

Ste že pomislili, da vas pač boli, ker ste razdražili svoje hrbtne mišice z bodisi vašo držo ali ponavljajočimi gibi? Ali pa da točno jasnega odgovora nikoli ne bomo izvedeli, ker odgovor ni v slikanju naše anatomije, pač pa v iskanju problematičnega gibanja? 

Moramo vedeti, da na podlagi takšnih diagnostik potem dobite mnenje. Vendar, ker takšne diagnostike NISO primerne za bolečine brez jasnih poškodb, potem je tudi mnenje popolnoma zgrešeno oziroma nič drugega kot ugibanje. Kaj točno lahko zdravnik predlaga – naredi, ko mu slika pokaže, da imate obrabo hrustanca, ali degenerativne spremembe diskov itd.? Razen, da vam ponudi bodisi protibolečinske tablete, bodisi operativni poseg, vam kaj drugega nima za ponuditi. Prav tako fizioterapevt, kaj naj naredi drugega kot, da vam izvaja lajšanja bolečine z napravami ali masažo? 

2. NAPAČNA FIZIOTERAPEVTSKA DIAGNOSTIKA

Psevdoznanost – nekaj, kar zveni prepričljivo, vendar je nedokazano.

Poleg medicinske so vam na voljo tudi fizioterapevtske diagnostike. Te nudijo različni fizioterapevti, pa tudi drugi terapevti. 

Ker večina ljudi v bolečinah želi prepričljiv odgovor, kaj točno je narobe, seveda tudi ponudniki terapij takšen odgovor pogosto radi ponudijo. Vendar če boste 10 različnih terapevtov vprašali, kaj je narobe z vami, vam bodo dali 10 različnih odgovorov. Kar ni samo zgrešeno in upravičeno zmanjša zaupanje v stroko fizioterapije, ortopedije, osteopatije… Pač pa vam jemlje zmožnost odprave bolečine, saj ste soočeni s prevelikim številom možnih odgovorov. 

Namreč zavedati se moramo sledeče: edina diagnostika, ki vam lahko potrdi realno stanje znotraj telesa, je medicinska diagnostika z napravami, ki so namenjene odkrivanju realnega stanja. Problem te diagnostike sem opisal v prvi točki.

Nobena druga človeška diagnostika na “uč” ali na “roko” ali na “otip” vam ne bo NIKOLI ponudila zagotovega odgovora, kje v telesu tiči vzrok za vaše bolečine. Prav tako vam ga ne bo ponudil tisti, ki govori, kje v otroštvu tiči vzrok za bolečine. Vse te metode so nedokazljive in služijo kot potešitev trenutnih potreb pacienta. Vendar še vedno vodijo v napačno pot in posledično finančno in časovno in energetsko izčrpavanje pacienta.

Primer: kadar greste z bolečino k terapevtu, vas bo zagotovo skušal diagnosticirati – ker so tako naučeni. V kolikor vam postavi diagnozo, ki se nanaša na jasno težavo – recimo, da vam reče, da imate zlomljeno nogo, gleženj, ali strgano križno vez – potem pojdite nemudoma na medicinsko slikanje, da dokažete/ovržete njegove trditve.

Kadar vam pa terapevt ponudi odgovor, ki ni dokazljiv z ničemer – recimo, da vam reče, da imate meridiane neporavnane ali fascije v nepravilnem položaju in podobno, potem veste, da imate opravka z nekom, ki išče težave in vas skuša zgolj impresionirati. 

Bodite kritično misleči: vsaka trditev, ki je ni mogoče točno dokazati s primerom ali slikovnim dokazom, je zgolj ugibanje in ne trditev! Ne kar na slepo sprejemati trditev čisto nikogar, četudi gre za visoko šolane ljudi. Namreč vsakdo lahko izkorišča svojo moč in vaše slepo zaupanje, da govori neumnosti. 

Pri vseh teh fizioterapevtskih diagnostikah gre v veliki meri za placebo učinek, kjer že celotna izkušnja obravnave, wellness terapevtskega okolja, prijetnega dotika ali prepričljive obravnave naredi svoje rezultate. Kratkoročno!

V resnici se pa morate zavedati, da takšna diagnostika ni primerna in iskanje vzrokov za bolečine v mišicah in sklepih, organih itd. NI MOGOČE BREZ MEDICINSKIH PRIPOMOČKOV IN JASNE SLIKE. 

KJE JE TOREJ PROBLEM?

Problem obeh pristopov je, da uporabljata medicinsko metodo razmišljanja, kjer vzrok vedno iščemo v anatomiji. Zato tudi fizioterapija in medicinska rehabilitacija, kot se ju učijo na zdravstvenih fakultetah, dajejo veliko pozornosti na anatomijo in iskanje vzrokov v anatomiji. 

Prvi pristop diagnostike je sicer pravilen, vendar je neuporaben, kadar nimamo jasnih poškodb v anatomiji. Pri prvem pristopu je torej intepretacija pogosto tista, ki je psevdoznanstvena, sama metoda pa drži, vendar ne v takšnih primerih. Kot bi uporabili kladivo, vendar morate sekati drva. 

Drugi pristop pa je docela psevdoznanstven in njegov uspeh temelji izključno na placebu in kratkoročnih občutkih. Ker zanesljive metode, kjer terapevt ugotovi anatomsko realnost znotraj pacienta brez, da bi uporabil medicinske intrumentene, ne obstajajo, je celotna diagnostika fizioterapije ali docela zgrešena ali pa v najboljšem primeru uporabna zgolj kot manjša pomoč v naslednjih korakih. Problem drugega pristopa je tudi v tem, da nam ponudi mnogo mnenj in idej kaj je narobe, in tako tudi mnogo terapij, rešitev…

Kaj pa je REŠITEV?

Kadar se soočamo z realnostjo, ki je ne moremo docela razumeti, je prvi korak to, da si to priznamo. Ne, da lažemo sebi in stranki naprej in ugibamo. Kot rečeno je problem obeh pristopov, da iščeta vzroke za težave vedno v anatomiji. 

V mnogih primerih kroničnih težav ali pa akutnih bolečin, ki so se vam nenadoma pojavile brez kake hude poškodbe, je v tem, da v resnici ni nič narobe v anatomiji ali pa je sprememba tako minorna, da jo nobena naprava ne zazna. 

Zato je edini zanesljivi način, kako se soočiti z bolečino, kadar medicinski pristop ne pokaže večjih poškodb: 

DA PREVERIMO, KAKO LAHKO PACIENT S SPREMEMBO ODNOSA DO SVOJEGA TELESA IN GIBANJA SPREMENI ALI ODPRAVI BOLEČINO!

Najbolj zanesljivo je, da torej preverimo, kaj delate/pacient dela v svojem življenju, kar bi morda lahko povzročalo bolečine. 

Ko dobimo “osumljence”, gremo v preizkus. Ko nam pacient pokaže možne problematične gibe, hitro lahko vidimo, katere obremenitve delajo problem naši stranki. 

Ker želimo, da naš pacient ohrani kakovost življenja in zopet lahko počne stvari, ki jih do sedaj zaradi bolečine ni mogel, se lotimo iskanja gibalnih vzorcev, tehnike, obremenitev, ki bi pacientu omogočale, da ohrani vsa opravila in to brez bolečin.

Po domače: učiti vas moram, kako upravljati – vaditi s svojim telesom, da boste zopet prišli nazaj v formo in zmožnost, da živite brez bolečin kakovostno življenje. 

Prvi medicinski pristop si domišlja, da lahko vedno v anatomiji odkrije “vzrok” za vašo bolečino in potem to nepravilnost v anatomiji tudi uspešno odpravi ali operira ali pozdravi. 

Drugi, bolj kineziološko-gibalni pristop razume, da takšne bolečine ni moč diagnosticirati na enak način. Kadar ne moremo podati jasne anatomske diagnoze, lahko poiščemo KAKŠNO početje človeku povzroča bolečino. Torej tu poiščemo vzrok v človekovem obnašanju, gibanju in ravnanju. 

Vzrok še vedno najdemo, vendar le ta nima veze z anatomijo. Možne spremembe v anatomiji so v takem primeru zgolj posledica naših nepravilnih ravnanj s telesom. In takoj, ko odkrijemo kaj počnemo narobe v našem gibanju, treningu, službi, doma itd. Potem lahko začnemo z iskanjem alternativ in rešitev. 

Primer rešitve:

Desna stran hrbtenice vas boli vsakič, ko dvignete roke pred seboj ali se sklonite dol in dvignete nazaj. 

Večinoma bi bilo pogubno iskati rešitve z zgoraj opisano medicinsko metodo. Najboljši način je, da preverite, kaj vam sklanjanje ali dvig rok spremeni glede obremenitve, da vam tako poveča bolečine. Potem se začnete učiti sklanjanja na neboleč način. Z razumevanjem, kako delujejo sile obremenitev, lahko bolečino prekinemo tako, da razbremenimo boleči del in bolje obremenimo vse ostale sklepe in mišice, ki “spijo”.

Temu modelu razmišljanja pravim: telo moramo uglasiti tako kot orkester. 

Če je en del telesa – en inštrument igral preveč , potem se pojavi bolečina. Simfonija telesa ni prava. Potrebno je ugotoviti, kateri je bil ta preobremenjeni in boleči inštrument in kako sedaj aktivirati ostale “inštrumente” oziroma sklepe in mišice. Tako človeku izboljšamo gibanje in mu omogočimo, da opravi funkcije in opravila, ki jih prej ni mogel zaradi bolečine, ki si jo je stalno povzročal sam.

NASVET: Ko se vam pojavi bolečina, najprej razmislite: “Kaj delam narobe, kaj sem delal narobe, da me sedaj boli sklep, mišica itd.”

Ne razmišljati v tej smeri: nekaj je poškodovano, obrabljeno – moram k zdravniku.

Šele ko boste razumeli, da se večino bolečin odpravi s pametnim ravnanjem s telesom, potem boste na zmagovalnem konju. Seveda drži, da ne boste mogli sami vedno najti vseh odgovorov kako pravilno gibati, trenirati, katere vaje so za vas primerne itd.

Zato smo pa na tem mestu tukaj mi. Mi, ki se ukvarjamo z gibanjem in razumevanjem kako pravilno gibanje lahko odločilno vpliva na vaše življenje in odpravo bolečin.