Piše Mehanik hrbta

Ta zapis bi lahko poimenoval tudi bolj točno: Kruta resnica o izobraževanju.

Ali pa – Analiza, zakaj vam profesorji ne odgovarjajo na maile?

Zapis namreč leti na mnoge licence, tečaje in seveda visokošolsko izobraževanje, predvsem v smereh fizioterapije in kineziologije. Zapis je namenjen vsem mladim študentom, bodočim študentom in drugim, ki se odločajo za različne tečaje s področja fizioterapije ali kineziologije.

Kot mlad človek, ki se še odloča o svoji prihodnosti, pridete na fakulteto polni upanja, da boste dobili veliko znanja za uspešno delo v prihodnosti. Nakar po nekaj letih študija ugotovite, da temu ni tako in pogosto ostanete brez znanja.

Naj povem, da je zapis v modernem času tiktokanja in stokanja tudi test, koliko pozornosti imate za branje poglobljenih modrosti. Kdor bo prišel do konca, verjamem da bo tudi v življenju pri delu kot fizio ali kinezio prišel do konca! 

Resnica boli.

Zato je prav, da razumete to analizo izobraževanj, saj boste po soočenju z resnico bolje vedeli, kako morate vlagati v svoj razvoj že ZGODAJ in ne naivno pričakovati, da so vaši učitelji – profesorji zakladnice znanja, ki vam bodo omogočile dobro kariero.

Z laganjem samim sebi pometamo probleme pod prag in počasi zasmrajujemo družbo!

Poglejmo si, kaj je problem s fakultetami in izobraževanjem? Na koncu vam še ponudim rešitve za življenje in vašo kariero.

1. Kaj je problem s fakulteto-ami? Incentive problem ali problem zgrešene motivacije profesorjev?

Glavni problem fakultete je t.i. agency ali incentive problem. Zaposleni na fakultetah preprosto niso nagrajeni za uspešno pedagoško delo. Ta problem je viden na vseh fakultetah, ne glede na smer.

Vendar se moramo zavedati, da imamo vsaj dva tipa fakultet: tiste, ki se ukvarjajo s preučevanjem abstraktnih vprašanj in makro procesov na družbenem ali svetovnem nivoju. Primer: filozofija, humanistične vede, fizika, matematika…

Drugi tip fakultet bi moral preučevati drugi tip znanja: praktična znanja. Smeri in discipline, ki se ukvarjajo z razumevanjem zelo praktičnih poklicev. Za te smeri velja, da bi vam morale ponuditi znanje, ki bi vam omogočilo neko sposobnost – vesščino za opravljanje poklica. 

Takšne praktično naravnane discipline in smeri so: fizioterapija, kineziologija, športno treniranje, zdravstvena, …

Če dobro pomislimo je t.i. incentive problem fakultet še višji na področjih smeri, ki bi morale biti praktično-obrtniško naravnane. Sistem visokega šolanja je zastavljen tako, da je profesor nagrajen SAMO za akademsko delo, NE pa za uspešno uvajanje študentov (ki bi morali biti glaven fokus univerz) v realno življenje in delo. 

Kar pomeni, da je od dobre volje profesorja odvisno, koliko časa bo namenil mojstrenju svojih retoričnih sposobnosti, karizme, zanimivosti predavanj, uspešnosti svojih študentov v realnem svetu, in pridobivanju novih veščin NE-akademskega, pač pa fizioterapevtskega ali kineziološkega poklica. Pogosto je ob vseh akademskih zadolžitvah profesor celo KAZNOVAN s padcem na akademski lestvici, če preveč časa nameni študentom in mojstrenju predavateljskih sposobnosti, saj je njegov status, ugled, plača odvisna predvsem od časa, ki ga posvetu objavljanju študij itd. Prav tako naj omenimo, da ob vseh zadolžitvah profesorji niti nimajo motivacije postaviti študentov na prvo mesto. 

Da, mladi študenti. Tu se skriva razlog, zakaj vam profesorji odgovarjajo na maile z večmesečno zamudo. Ali pa sploh ne odgovorijo nikoli. Oh ja, jaz imam še vedno nekje nekaj mojih mailov profesorjem iz leta 2009, ki niso bili nikoli odgovorjeni…. 

Skratka, prvi problem fakultet je: profesorji in raziskovalci so tam primarno zaradi akademskega dela in ne zaradi pripravljanja vas študentov na poklic fizioterapevta ali kineziologa!

2. Problem fakultet za fizioterapijo in kineziologijo: praksa vs. akademsko življenje

Kot sem napisal zgoraj: fizio in kinezio sta izjemno praktično naravnana poklica. Gre za delo s sočlovekom in mnogo znanja, kako nekoga dvigniti iz bolečin in ga naučiti, kako biti gibalno neodvisen. 

Gre za celo paleto različnih verbalnih, manualnih, mehanskih, psiholoških, motivacijskih, retoričnih, emocionalnih tehnik in znanj, ki jih za uspešno delo potrebujemo. 

Žal akademsko delo NI primeren način odkrivanja takšnih subtilnih praktičnih znanj. Če se matematike lahko naučite z gledanjem v powerpoint in branjem knjig in reševanjem računov, se žal kineziologije in fizioterapije NE boste. NIKOLI. Tu boste delali s sočlovekom, ne s svinčnikom ali v laboratoriju. To tudi razloži dejstvo, zakaj nekdo, ki je dokončal fiziko ali matematiko – ne glede na ocene, definitivno bolje razume fiziko in matematiko od povprečnega človeka; medtem pa nekdo, ki je končal kineziologijo ali fizioterapijo, NI NUJNO boljši v delu s sočlovekom v bolečinah, kot pa nekdo, ki teh smeri ni študiral, vendar ima dobro razvit emocionalni IQ in zna dvigniti ljudi. 

Preko powerpointa, zastarelih knjig fizioterapije in anatomije, sedenjem in dolgočasjem na predavanjih, občasnih obiskih ambulant… se ne boste naučili ne fizioterapije, ne kineziologije. Po 4 letih boste še vedno lahko enako izgubljeni s pomanjkljivo samozavestjo kot na začetku. 

Razlog je jasen: plavanja se NE učimo v učilnicah, pač pa je potrebno v vodo in se zmočiti. Se strinjamo? In fizioterapija ali kineziologija spada pod plavanje, ne pod filozofijo. 

Skratka, drugi problem fakultet za fizio in kinezio je: akademsko preučevanje primarno praktičnih poklicev je usodna zmota, ki ne rodi dobrih rezultatov. 

Pomislite sledeče: kolikšen odstotek študentov fizioterapije in kineziologije si želi postati profesor fizioterapije in kineziologije?

In kolikšen odstotek se vas/jih je vpisalo na te fakultete, ker si želi pomagati ljudem in jih narediti močnejše in brez bolečin? Žal se na fakultetah pripravljate IZKLJUČNO in SAMO za prvo službo. Kar tragično pomeni, da mnogi žive v upanju, da se izobražujejo za fizioterapevta ali kineziologa, v resnici se pa izobražujejo za PROFESORJA fizioterapije ali kineziologije. In nekdo, ki na fakulteti predava o anatomiji mišic ali pa biomehaniki, NI TISTI, ki bi vašo babico z bolečinami križa odrešil muk ali pa vas naučil nebolečega pobiranja bremen ali dvigovanja uteži po operaciji kolen, itd. 

Šolski sistem preprosto sili profesorje v razvoj “znanj”, ki jih študenti praktično ne potrebujejo za svoje delo, ali pa jih potrebujejo v zelo zelo abstrakni obliki, pri čemer zanemarjamo dejstvo, da večina človeštva NI abstraktno misleča, pač pa praktično misleča. Večina ljudi se dobro uči ob praktičnem preizkušanju na lastni koži in NE z učenjem abstraktnih pojmov. To dejstvo velja tudi za profesorje. Nihče se ne bo naučil plavanja s 4-letnim buljenjem v powerpoint, pač pa z odlično strukturiranim treningom v vodi, kjer teoretične principe počasi srkamo in izpeljujemo iz napak med plavanjem. V resnici dobro učenje pomeni soočanje s prakso, pri čemer vsakič potegnemo majhen delček abstraktne teorije iz tega, kar smo v praksi se naučili. 

Kar lahko zamerimo profesorjem je zgolj to, da še vedno vztrajajo v zagovarjanju sistema, ki jim prinaša relativno ugodne in varne službe z veliko privilegiji in da si delajo utvare, da je tak sistem, ki je ugoden za njih, ugoden tudi za bodoče fizioterapevte-kineziologe. Tudi tisti, ki imajo kaj pametnega povedati čez tak akademski sistem, zagovarjajo zgolj kozmetične popravke in ne naslavljajo samega problema pretirane akademizacije študija fizioterapije in kineziologije. 

3. Problem: privat šole žal niso nič kaj dosti boljše.

Vsak pameten bralec, ki razume prvi problem in drugi problem, ki sem ju opisal in zna logično sklepati, bo rekel slednje: “Aha, ampak, če grem na privat fizioterapijo-kineziologijo bo pa boljše, saj tam lahko izbirajo profesorje iz prakse in pritisk na akademske nazive ni tako velik. Študent se bo dejansko učil praktičnih znanj od ljudi, ki imajo stik z realnimi strankami! “

Hja, žal ta opazka drži le deloma. Nihče od privatnih izobraževanj se ne upa biti drzen in roko na srce – dober denar lahko zaslužijo, če niso drzni in intelektualno prodorni. Ker je lestvica kakovosti izobraževanja na državnih fakultetah tako nizka in študenti na koncu tako malo dobijo in tako malo pričakujejo, je za privatne fakultete pogosto dovolj, da ponudijo zgolj malce sfrizirano podobo državnih programov. Ne smemo pozabiti, da privatne fakultete MORAJO slediti enakim regulacijam kot državni programi. Kar pomeni, da ne smejo ponujati znanja, ki je dejansko najbolj uporabno na trgu, pač pa znanje, ki ga predpišejo na ministrstvih. Kurikulum lahko malce prilagodijo in izboljšajo, vendar ne veliko. 

In kot rečeno, lestvica je postavljena tako nizko, da so pogosto privatni programi zadovoljni že, če lahko rečejo, da imajo kakšno uro prakse več. 

Naj omenim tudi to, da pogosto na fakultetah namerno naredijo življenje študentom “umetno težko” na tak način, da vas bodo zasuli s popolnoma irrelevantnim pisarjenjem dolgih spisov, nalog in podobne birokratske navlake samo zato, ker je to najlažji način, kako nekaj narediti umetno zahtevno. 

Prave zahtevnosti, ki zahteva tudi čisto druga znanja od profesorjev in veliko angažmaja – kako delati z ljudmi, razumeti poškodbe, bolečine, pristope k odpravi, kako komunicirati z ljudmi, kako doseči rezultat z ljudmi… tega pa žal ne boste videli.

4. Problem: tudi privatni programi so v resnici državni programi.

Prednost privatnega sektorja bi morala biti v svobodi odločanja in odkrivanja kaj študenti-stranke dejansko potrebujejo. Vendar pogoj za to je prosti trg. Tega pa nikakor ni, sploh pa ne v t.i. zdravstvu. Lahko bi rekli, da je zdravstvo prav zaradi tega tako nezdravo in stagnirajoče.

Žal so privatne fizio fakultete kot tudi privatne fizio klinike v resnici skoraj državni in svobode je tu zelo malo. Ker je jasno opredeljeno vnaprej, kakšen način obravnave in znanj mora imeti fizioterapevt ali kineziolog kot poklic, to pomeni, da tudi fakultete ne ponujajo tistega, kar dejansko najboljše deluje na trgu, pač pa tisto, kar na reguliranem trgu fizioterapevti morajo ponujati. 

Tako dobimo sistem neskončne stagnacije, kjer se ena mikro sprememba v znanju zgodi vsake nekaj let, medtem ko v realnosti družba potrebuje čisto drugačen pristop. Če pogledamo vsebino predavanj, predavatelje in profesorje v državnih ali privat fakultetah bomo videli, da imajo leta ali nekje celo desetletja enak kurikulum! In kot rečeno v praksi ni veliko boljše, saj je poklic fizioterapije tako reguliran, da si tudi privatniki lahko privoščijo popolno stagnacijo in bodo še vedno imeli stranke – saj ni boljše ponudbe.

PRIMER: 

Medtem, ko v družbi vsi, ki delamo s populacijo z bolečinami že leta in leta, vidimo močno povezavo učinkovitosti med pravilno vadbo moči in odpravo različnih tipov bolečin in poškodb ali pooperativnih stanj, so vse fakultete iz smeri fizioterapije in kineziologije še dolga leta za dobro prakso. Ne samo, da ne učijo teh za študente najbolj uporabnih znanj, pač pa pogosto niti v teoriji ne omenjajo znanj, ki v moderni praksi pripeljejo do cilja. 

Ok, gremo od analize slabosti do…

Rešitve za vse trenutne in bodoče študente

Življenje je borba – zato pojdite v življenje, ne v klopi! 

Kaj storiti? Kako postati uspešen v kineziologiji ali fizioterapiji?

Na podlagi izkušenj večletnega dela s študenti svetujem, kako se odločiti v življenju, da boste uspešni. Gremo!

1. korak: ali ste sploh ustvarjeni za delo z ljudmi? 

Kdor se vpisuje na fizioterapijo ali kineziologijo, naj najprej stopi pogledat realno delo v kineziološkem centru, kjer bo videl delo kineziologa in fizioterapevta v real time.

Vsakemu nadebudnemu fantu ali dekletu vedno dovolimo, da si pride pogledat, kako dejansko izgleda naš poklic. Tu boste hitro videli, ali sploh imate željo, da osvojite sposobnosti, ki so potrebne za tak poklic. Naj jih nekaj naštejem: odprtost do ljudi, želja po poučevanju ljudi, retorika, motivator (ali imate več energije in pozitivnosti od večine?), sposobnost razumevanja mehanike gibanja in delovanja sil, dober emocionalni IQ, sposobnost, da delate dolge ure in imate veliko potrpežljivosti z ljudmi…

Ni nujno, da te talente že imate. Lahko ste sramežljivi, boječi dotikanja ljudi, neuki mehanike gibanja, slabi v komunikaciji in vodenju… Tudi takšne posameznike pri nas na tečaju naučim, kako postati kompleten in sposoben človek. Vendar je potrebna glavna sestavina:

Želja in pripravljenost, da se izboljšujete. Pripravljenost, da se zmočite in začnete plavati. Pripravljenost, da kljub letom študija in tečajev morda še niti približno niste dobri v vodenju kinezioloških skupin rehabilitacij ali pa manualne obravnave 1 na 1. Če se vam dopade način dela kineziologa ali fizioterapevta in imate vsaj ti dve glavni sestavini: potem boste lahko postali nekoč uspešni v tem poklicu.

2. korak: stopite v akcijo.

Če ste se že vpisali na katero od obeh smeri, potem vedite slednje: pojdite pogledat delo kineziologa in fizioterapevta ŽE DANES. Ne čakati. Na fakulteti boste dobili papir, vendar papir vam ne bo dal kruha na mizo. 

Če želite delati prav specifično v rehabilitacijah v kaki fizio ambulanti ali bog ne daj v javnem sektorju, potem boste žal morali narediti diplomo fizioterapije. Če nimate veliko ambicij, potem verjetno niti niste prebrali tega članka do te točke, tako da na vas se ne mislim obračati. Za vse, ki pa imate ambicije biti uspešni v fizioterapiji/kineziologiji pa svetujem, da med študijem čim več časa posvetite delu na tistem področju, ki vas zanima. 

Da, če ne boste dobili dela v kaki ambulanti, pa pojdite v športni center ali kineziološki center in tam opravljajte prakso. V vsakem primeru med študijem delajte na področju, ki ga študirate, saj vam študij kaj več kot občasnih dobrih predavateljev ne bo ponudil. 

Prav tako se morate zavedati, da je zdravstvo tako regulirano in stagnirajoče na starih metodah dela, da vas večina mladih NIKOLI ne bo zdržala dolgo čas v tako rigidnih sistemih, kjer je vsaka svoboda uma in inovativnost v kali zatrta. 

To pomeni, da vam diploma iz fizioterapije tako velike prednosti za življenje in dobre zaposlitve ne ponuja. Za kineziologijo to tako ali tako že vemo, saj uradno trenutno diploma kineziologije ni vredna kaj dosti več od kakega osebnega trenerja, saj veliko možnosti zaposlitve v javnem sektorju še ne ponuja, v privat sektorju pa pogosto zaradi preveč akademske narave študija kineziologije, študenti kineziologije nimajo nič večjih kompetenc kot tisti, ki so študirali športno vzgojo ali treniranje.

Diploma iz fizioterapije pa vam torej pride prav samo, če bi želeli delati v zares slabih pogojih javnega zdravstva, kar pa kot rečeno – verjetno ni ambicija tistih, ki ste prebrali moj prispevek do sem. 

Nasploh bi rekel, da je glavni problem mladih kineziologov ali fizioterapevtov prav to, da ne znajo govoriti. Po domače: na fakulteti jih tako ubijejo z nesmiselnimi nalogami, uničenjem samozavesti, da pogosto sploh nimajo poguma, da bi začeli. Ko pridejo k meni v telovadnico večini manjkajo osnovne kompetence komuniciranja in razumevanja osnov treninga moči. Predvsem pa manjkata odpiranje ust in karizma pred strankami!

Moj nasvet: če želite delati prav na področju rehabilitacij, je trenutno najboljša izbira sledeča: 

A. Diploma iz fizioterapije + vmes delo v kineziološkem centru.

Z diplomo fizioterapije in potem še mukotrpnim strokovnim izpitom in “prakso”  boste dobili uradne papirje. Z vmesnim delom v kineziološkem centru med samim študijem boste pa dobili neprecenljive izkušnje in dejanske resnične kompetence, s katerimi boste po koncu študija že lahko dobili službo v privat kinezioloških centrih.

Zakaj toliko poudarjam to razliko, da pojdite študirat na fizioterapijo, vendar delat v kineziologijo?

Ker realno, kineziologija oz. vadbena fizioterapija JE SEDANJOST IN JE PRIHODNOST. Prihodnost rehabilitacije je v strokovnjakih gibanja. Tukaj se dosega boljše rezultate kot v klasični fizioterapiji, vendar ker je sistem zastarel in reguliran, boste rabili papir fizioterapije. Prav tako ne pozabite, da se v modernih kinezioloških centrih naučite tudi veliko tistega, kar je pozitivno pri manualni klasični fizioterapiji, saj jo tudi uporabljamo. 

To je najboljša opcija, da postanete boljši od povprečja. 

B. Druga najboljša opcija: študij kineziologije + vmes delo v kineziološkem centru. 

Diploma kineziologije je preprosto glede na zakonodajo manj vredna kot diploma fizioterapije. Zato je to druga opcija. Diploma fizioterapije vam omogoča več svobode pri oglaševanju in več zaposlitvenih možnosti. Zato je ta kombinacija druga najboljša opcija. 

C. Tretja najboljša opcija: samostojno delo z ljudmi in praksa v kineziološkem centru

Tu gre za ljudi, ki so samouki. Tak človek sem jaz. In večina ljudi, ki je naredila svoje metode ali odkrila nove sisteme treniranja in rehabilitacij. Ker gre v osnovi za izumitelje, taki ljudje ne funkcionirajo dobro v neuporabnih študijskih programih. Prav tako ne potrebujejo vnaprej tlakovane poti v življenju, pač pa si jo ustvarijo sami. Tudi znana AEQ metoda je nastala tako. Pilates tudi. 

Ta opcija pomeni, da lahko začnete že DANES. Že danes lahko začnete delati z ljudmi in ustvarjati novo znanje in pristope. Tako realno nastaja kineziologija in tako nastaja fizioterapija . Ne na fakultetah, pač pa na terenu od strastnih inovatorjev, ki s svojim delom pomagajo ljudem.

Vendar to je tretja opcija zaradi enega razloga: ali ste takšen človek? Gre za naravo karakterja in če ne veste, kako bi začeli in ali ste že takoj zreli za samostojno pot, potem vam raje svetujem prvi dve opciji. Ali pa se oglasite pri nas na tečaju in morda boste takoj pokazali svoj talent…

Toliko iz moje strani. Kdor je prebral toliko strani te poglobljene vsebine, pomeni, da razume opisano problematiko in verjetno posedujete več motivacije kot povprečni ljudje. Upam, da sem vam pomagal z nasveti in opisom realnosti.

Kdor pa že v štartu ni razumel mojih misli in opažanj – verjetno niti ni prišel do sem, do konca. 🙂

Vse pa vabim, da se oglasijo pri meni in vidijo delo fizioterapevta in kineziologa v živo! Pišite mi za kakršnakoli vprašanja!