fbpx

Blog

Ali so testiranja pri rehabilitaciji koristna?

Piše: Mehanik hrbta

Ta zapis ustvarjam ravnokar, ko sem pogledal izvide moje stranke s poškodbo kolena. Torej odgovor na vprašanje je, da. Občasno in v določenih primerih so vsekakor koristna. 

Vendar vseeno z rastjo znanja in izkušenj na področju gibalne terapije klasična testiranja in slikanja postajajo vse manj uporabna. Namreč včasih je bila prva stvar, na katero so pomislili ljudje, slikanje z MRI, rentgenom ali pa testiranje z izokinetično napravo za moč mišic ali EMG-jem za določanje mišičnih in nevroloških signalov ali TMG za merjenje kontraktilnih lastnosti mišic.

Problem vseh teh testiranj je v tem, da vsako od njih meri določeno variablo oziroma spremenljivko. In ker je človek nagnjen k temu, da poskuša vse izmeriti in določiti dobimo rezultat, da se skuša vse interpretirati iz rezultatov teh testiranj.

Tako takšna testiranja pogosto pokažejo zelo očitne stvari, ki bi morale biti jasne vsakemu gibalnemu strokovnjaku in trenerju.

Popolni nesmisel je recimo, da si greste testirat razliko v moči mišic nog po določeni poškodbi ali pa tudi pred njo. Namreč takšno testiranje stane kar nekaj $, če v kolikor pokaže majhno razliko v moči (vedno bo razlika, pri vsakemu človeku), lahko napačno domnevate, da je problem za vaše športne ali gibalne pomanjkljivosti v tej mali razliki, čeprav je v resnici lahko problem v gibalni motoriki, gibalni inteligenci. Nečem, kar ni mogoče izmeriti, in zato ni tako fancy šmensi.

Sedaj boste rekli, ‘’ja, kaj pa, če je razlika v moči res velika ali pa če določena mišica slabše prevodna kot druga, potem pa to veliko vpliva na šport in gibanje’’.

Da, potem se je pomembno posvetiti odpravi asimetrij, vendar hec je v tem, da tudi v tem primeru ne potrebujemo testiranj s fancy opremo. Namreč pri obstoju velikih razlik v moči je naloga trenerja in gibalnega strokovnjaka, da to opazi z izvedbo drugačnih testov- gibalnih testov. Namreč pri različnih gibalnih nalogah in obremenitvah vidimo, kje je slaba moč ali slabši občutek nad mišico problem. Pravzaprav se to vidi veliko bolje in v kontekstu realnega gibanja, ki je za dotičnega človeka veliko bolj ključen za okrevanje ali vadbeni napredek.

Prav tako so pogosto nepotrebna testiranja mišične prevodnosti, še posebej pri ljudeh po poškodbah ali z nevrološkimi težavami kot so hernije diskov. seveda bodo ti testi pokazali veeeeliko asimetrij in na videz pomembnih številk. Ampak zopet je hecno to, da vse to vsak pameten trener in gibalni strokovnjak ŽE RAZUME. Namreč nič nenavadnega ni, da bo test prevodnosti zadnje lože pri človeku z išiasom pokazal na močen deficit, ker tam namreč ta živec poteka. In že pogovor in opis težav tega človeka, in opazovanje njegovega gibanja nam to zelo jasno pove. Res ni potrebno, da sedaj vsakdo opravi te teste, saj gre za precej jasno posledico dejstva, da je živec pri njemu ukleščen in slabše prevoden, posledično tudi mišica šibkejša.

Vse to je za pametnega trenerja ali gibalnega strokovnjaka kristalno jasen dober dan. 

Torej testiranja naj pri procesu rehabilitacije pridejo šele takrat na vrsto, ko izkušen gibalni strokovnjak res ne ve več, kako vas spraviti nazaj v formo in se pojavlja sum o vzrokih za težave, ki so negibalnega izvora. Namreč namen testiranj je bolj v tem, da se določi ali je operativen poseg potreben ali ne. Na sam potek rehabilitacije ne vplivajo. 

Kar se tiče testiranj športnikov naj zopet poudarim. Imamo dva tipa testiranj. Testiranja z različnimi napravami, ki merijo različne spremenljivke v telesu ali pa gibalno testiranje, ki pogleda napake in pomanjkljivosti v gibanju, moči in v realnih okoliščinah, ki jih dotični športnik potrebuje. Ta drugi tip testiranja je veliko bolj odvisen od talenta in izkušenj trenerja, in ni merljiv. Sicer obstajajo različni testi kot je FMS, ki skušajo zadeve standardizirati, vendar v resnici ne obstaja nobenih tako luškanih testiranj z napravami kamor bi se priklopili in dobili ven cel pok listov z grafi in krivuljami, ki jih noben ne razume (in seveda boste plačali veliko denarja za nekaj kar ne razumete, ker potem izgleda bolj znanstveno. Če razumete in vam trener razloži problem potem izgleda stvar preveč preprosta) . Pravo testiranje mora opraviti najboljši aparat in stroj za iskanje rešitev: Vaše oko in vaši možgani. Oziroma natančneje, oko in možgani gibalnega strokovnjaka. 

Torej testiranja s fancy šmensi napravami bi odsvetoval tudi za športnike. Namreč kompleksnost športne in gibalne uspešnosti zreducirajo na nekaj preprostih spremenljivk, katerih namen je da vas prepričajo. Te metode in ideje po testiranjih načeloma prihajajo iz sveta univerz in ljudi, ki ne razvijajo svojih občutkov in znanj celostne obravnave športnika, pač pa so celo življenje usmerjeni v vsiljevanje kompleksnih problemov v ‘’prokrustejevo posteljo’’ torej prilagajanje realnosti v ozek okvir svojih meritev.

Nedolgo nazaj, v 90-ih se je ena takšnih ‘’najdb’’ z meritvijo EMG  deficita pri mišicah transverzus abdominis zreducirala na ultimativen vzrok za bolečine v križu. In tako so mnogi trenerji slepo verjeli v neprestano stiskanje te mišice in čudežno čakali na odrešitev. Gre za lep primer kvazi znanosti. Namreč ni znanost samo tisto kar lahko merimo, pač pa tisto kar deluje. In postopki odprave bolečin, gibalne kompetence in inteligence, športnega napredka itd. So sestavljeni iz nešteto ne merljivih intuicij in izkustev trenerja in športnika, in jih žal ni mogoče izmeriti in prodati v fancy kvazi strokovni obliki. Pogosto je znanstven postopek tisti, ki na prvo oko ne izgleda znanstven in ne vsebuje nobenih kablov in naprav, pač pa razvito metodologijo in intucijo osnovano na mnogih primerih. 

Tako nam takšno testiranje športnikov podzavestno postavi čisto zgrešene cilje. Recimo 15 letni smučar gre na testiranje mišične moči bodisi z izokinetiko ali EMG in ugotovijo, da ima asimetrijo ali pa prešibko to in ono (to vsakemu ugotovijo, tako kot maserji vedno ugotovijo, da ste zategnjeni, bodo-bomo trenerji vedno ugotovili, da ste prešibki nekje) in potem ga ženejo še bolj na treningu. Ker ga stalno sekirajo zaradi številk, ki so manjše kot pri ‘’kolegih’’ se osredotoča samo na izboljšanje te spremenljivke, ki mu obsedi v glavi. Namesto, da bi postal dober smučar postane dober dvigovalec uteži ali pa se poškoduje na stezi, ker namesto, da bi trenerji razvili občutek ali ta športnik res premalo trenira in je prešibek ali pa morda potrebuje boljšo mentalno pripravo, več sproščenosti in bolj lahkotno vožnjo brez obremenjevanja o odstotkih asimetrij, svoj čas namenjajo utrujanju in fokusiranju na nepomembne detajle.

Zaključek: Torej, najprej si poiščite pametnega trenerja ali gibalnega strokovnjaka, ki ne bo kompliciral z nepomembnimi detajli, in ki bo razumel common sense, in ki ga boste razumeli tudi vi. Pa najsi gre za poškodbo in vadbo po poškodbi ali športni trening. Denar za meritve pa lahko prihranite. Vse prevečkrat sem videl situacije, ko so mi starši športnikov govorili, da nimajo denarja za strokoven trening imajo pa čas in denar za razne diagnostike.

Prijavite se na naše novice in prejmite darilo, e-knjižico dr. McGilla!