Piše: Jure Gubanc

Tokrat nekaj besed o lobijih in kako le ti lahko zadušijo plamen človeške civilizacije.

Eden od takšnih lobijev je lobi poklica fizioterapije. Nekaj časa nazaj mi je “počil film”, ko me je poklicala kolegica fizioterapevtka in me prosila, če lahko umaknem en intervju, ki smo ga naredili z njo. Rekel sem ji, da lahko, če jo tako moti, in jo vprašal kaj je razlog. Ko mi je rekla, da tako od nje zahtevajo delodajalci v Soči, me je kar vrglo. Ne, v 21. stoletju pa ne bomo dovolili, da se vrnemo v srednji vek. Zato je potrebno točno ločiti lobiste tega poklica, ki delajo škodo vsem, in pa dobronamerne, vestne in marljive fizioterapevte, ki se hočejo distancirati od nasilništva, mobinga in mafijaštva tega lobija.

Dajmo najprej spoznati kaj lobiji sploh so.

Kaj lobiji so? Lobi je skupina ljudi, ki želi zadušiti konkurenco in ubija svobodo posameznika do dela in svobodne izbire ponudnika, pri čemer zlorablja moč prisile države. Lobi torej vpliva na odločevalce znotraj državnega aparata, da si izbori prednost bodisi neposredno- izsili denar, bodisi posredno- regulacijske prednosti poslovanja za sebe. Lobiji predstavljajo tisti del poklica, ki je Pri tem početju lobiji vedno uporabljajo spravljiv in kvazi solidaren jezik, zato se lobistično početje pogosto dobro povezuje s socialistično miselnostjo in se skriva pod kiklo solidarnosti. Zato boste pogosto mislili, da lobiji ščitijo zgolj dobrobit kupcev in potrošnikov, v resnici pa ščitijo svojo nepripravljenost na priznanje, da imajo drugi ljudje tudi svobodo do dela in svobodo do izbire. Gre za lep primer kako se socialna retorika povezuje s sebičnostjo.

Problem lobijev – vse od velikih korporacij, do takšnih malih banditov kot so lobiji različnih poklicev- je v tem, da ustvarjajo koruptivno mafijaško družbo, kjer ljudje ne verjamejo več v moč razuma in trdega dela, pač pa svoj čas vlagajo samo še v lobiranje aka- jaz kradem tebi iz žepa, ti kradeš meni, in ker oba za to zlorabljava državo, se pretvarjava, da imava čist obraz. Tako to deluje. IN tako v družbi lahko vsi postanemo pijavke drug drugemu.

Lobi fizioterapije je zgolj eden od mnogih simptomov težav s katerimi se sooča cel zahod. Smo namreč prepredeni z lobiji in regulacijami, ki se javnosti prodajajo kot “socialno čuteči” v resnici pa gre za sebične interese različnih podjetij ali skupin, v tem primeru enega poklica.

Recimo lobi fizioterapije si je izboril nešteto prednosti v denarju in poslovanju. Tako so naprimer upravičeni plačevanja velikega deleža DDV ali davka na dodano vrednost. Prav tako so si izborili pri državi posebno iracionalne regulative, ki definirajo pogoje za opravljanje poklica fizioterapije in pa ordinacije, ki naj bi bile potrebne za ta poklic. Zopet, pod pretvezo varovanja zdravja, v resnici pa zato, da drugim otežujejo vstop na trg. Kot vsi lobiji tudi lobi fizioterapevtov sovraži trg, nezavedajoč se, da kdor sovraži trg, sovraži svobodo sočloveka in svojo svobodo postavlja pred svobodo drugih ljudi. Ko enkrat besedo trg ubesedimo na takšen način, se težke najde korenjak, ki bi trgu oz. sistemu svobodne delitve dela nasprotoval.

Verjetno vam je do sedaj že jasno, da moramo tej moriji, ki nam jo povzročajo lobiji reči STOP! Lobiji nas bodo spravili v mafijsko družbo, kjer je status pomembnejši od sposobnosti. Namreč značilnost mafijaštva je, da uspeh, znanje, razum, svoboda, spoštovanje, enakost pred zakonom, ne štejejo ničesar. Vrednote razsvetljenstva za katere je umrlo na tisoče razumnikov in za katere se je človeštvo borilo tisočletja, te vrednote umrejo z lobiji. In fizioterapevtski lobij, je nažalost na strani temne sile, na strani mordorja. Namreč za fizioterapevtski lobij šteje samo ali si naš ali proti nam. Če si naš, in boš igral po pravilih našega klana Donov, potem boš imel visok status. Gre za inherentno konfliktno držo.

Zato ni čudno, da že več let spremljam nekakšen odprto-zaprt, odkrito-potuhnjen boj med kineziologi in fizioterapevti. Oziroma bolje rečeno bi bilo, boj med ozko kliko lobistov fizioterapije, in pa kineziologi, kjer lobisti kolikor je le mogoče skušajo onemogočati razvoj in uspehe kineziologov. Klasična foušija torej. Namreč nisem vam povedal še ene značilnosti lobijev.

Pri lobijih gre za izsiljevanje manjšine nad večino. Namreč fizioterapevtski lobi, kot vsi lobiji ni priljubljen niti med svojimi soimenjaki. Večina študiranih fizioterapevtov se zato sploh ne včlani v njihov klub, niti ne želi slediti njihovim bizarnim regulacijam.

Kako je to mogoče? Ker nek majhen lobi gledano na celo družbo, družbi naredi relativno majhno škodo, se družba in volilci ne sekirajo. Motivacija ozke klike nekega poklica, da ohrani regulative in preprečuje drugim vstop na trg, uf, za njih je motivacija življenjskega pomena. Zato pride do fenomena, ko majhen delež najbolj fanatičnih fizioterapevtov- ki pogosto sploh niso kaj prida fizioterapevti, pač pa bolj politikanti, lobisti- ukazuje drugim v svojem poklicu in v drugih poklicih kaj lahko počnejo in česa ne. Tako se zgodi diktatura manjšine politično najbolj aktivnih in fanatičnih, nad marljivo večino, ki želi zgolj mir, da lahko delajo.

Jasno je torej, da takšno lobiranje izhaja iz strahu. Strah pred svobodo soljudi, da postanejo uspešnejši in se moramo zato pred ljudmi s silo zavarovati, je živalsko racionalen, vendar človeško iracionalen in karakterno šibek. Namreč v razsvetljenskih družbah, kjer se pričakuje od ljudi neka stopnja razgledanosti, bi pričakovali, da bodo fizioterapevtski lobisti razumeli, da prihod “nove konkurence” družbi kot celoti ne škoduje, pač pa ravno nasprotno. In celo ne škoduje obstoječim praktikantom kot so oni sami, saj jih nova konkurenca lahko opremi z novim znanjem in pristopi, in obratno. Gre za spajanje konzervativnega in progresivnega, nekaj kar normalna družba ima in potrebuje.

Lobi fizioterapije je uvidel, da mnogo kineziologov in trenerjev uspešno obravnava ljudi za katere so lobisti kar sami določili, da bodo njihovi bankomati. Naj vam namreč postrežem s še eno, neprijetno resnico o lobijih: Lobiji se pojavljajo vedno pri tistih poklicih, ljudeh in jih zagovarjajo tisti posamezniki, ki imajo zelo generično znanje. Po domače: Lobiji in sindikati se pojavljajo v poklicih, kjer je mogoče do enake ravni kompetenc in znanja priti relativno hitro. Zato se tudi bojijo. In seveda neupravičeno, saj bi nova konkurenca kvečjemu povečala bazen potencialnih potrošnikov tudi za obstoječe poklice. Tako kot 10 različnih ponudnikov hrane na “odprti kuhni” privabi večje število potrošnikov, kot če bi bil zgolj en sam ponudnik.

Recimo nikjer ne boste našli sindikata ali lobija programerjev. Našli pa boste sindikat in lobi taksistov, in pa seveda lobi fizioterapevtov. Da okrcam še kineziologe, tudi pri njih imamo težnje po tem, da bi si pridobili privilegije kot jih imajo fizioterapevti. Kot rečeno, en lobi ustvari negativno klimo v družbi, in tako ljudje namesto ustvarjanja čas vlagajo v jamranje in škodovanje drug drugemu. Lobi zlorabi moč prisile države tam, kjer vidi, da novi prišleki lahko zelo hitro osvojijo mnogo obstoječih strank. Lobistično razmišljanje je zero-sum “razmišljanje”. Ne vidi preko svojega nosu in pohlepa. Ne zna razmišljati podjetniško in vizionarsko, pač pa gre za socialistično majhnost.

Namreč vsak potrošnik bi moral imet enakovredno izbiro med različnimi ponudniki storitev, saj je v domeni vsakega posameznika, da se odloči h komu bo šel na obravnavo.

Problem takšnega “razmišljanja” zero – sum bom opisal takole: “Če boš dobil več strank ti, jih bom dobil manj jaz. Če gre dobro tebi, gre slabo meni.”

Gre za mentaliteto s katero je naša družba dandanes preplavljena. In več kot birokracija posega v naša življenja in omejuje svobodno izbiro ljudi, več zero-sum odnosov imamo. Gre pa, ponavljam, za inherentno negativne in konfliktne poglede, ki nujno vodijo v družbena trenja.

Dejstvo je, da se seveda mnogi fizioterapevti bojijo kineziologov in želijo ohraniti privilegije misleč, da so večvredni. IN pravzaprav nič ni narobe, da nekdo svoj poklic vidi kot najboljši. Narobe je, če ne upošteva fair-playa in želi zmagati za vsako ceno. Narobe je, ko svoj čas in energijo vlaga v uničevanje drugih, namesto v krepost in modrost. Narobe je, ko ne razume, da se lahko “kolo sreće, okreće”, in tisti, ki želi dominirati kmalu postane dominiran. Take družbe si ne želimo!

V družbi majhna zares majhna manjšina ljudi zagreši veliko večino kaznivih dejanj. iN manjšina fizioterapevtov je tistih, ki aktivno dela škodo kineziologom. In dobra novica: Vedno manj jih je, lobistov fizioterapije namreč. Kajti vsi ostali, ki delajo na trgu spoznavajo, da si s sodelovanjem večamo znanje, dodano vrednost storitev, in še: TRG ljudi, ki naše storitve prepoznava kot nujne. Večina razume, da svet ni zero-sum, pač pa je lahko win-win. Kjer dobijo fizioterapevti in kineziologi.

Zakaj se torej lobisti fizioterapije in ostali banditi lobisti ne izobražujejo malce širše, zadihajo, in pogledajo svet s svetle plati? Ne delam si utvar, da bomo vse ljudi prepričali s podjetniško in pozitivno miselnostjo, sodelovanjem in spoštovanjem konkurence. Verjamem pa, da se bo večina ljudi zamislila. Ker si večina ljudi želi miru in svobodnega dela.

Pogoj za to pa je: SVOBODA. Odprava privilegijev vseh poklicev, vključno s fizioterapevtskim je prvi korak na poti do miru in spoštovanja. Prvi korak do družbe win-win, do družbe kjer si ne mečemo polen pod noge. In do družbe, kjer znamo stisnit zobe, kadar je naš ego ranjen, ko vidimo da je nekdo uspešen na našem področju z drugačnim razmišljanjem kot ga imamo sami.

Moj dnevni ritual: Kadar je ego ranjen, stisnem zobe in se vprašam kaj se lahko od drugega naučim.

P.S.

Zapomnite si: Uspeh družbe kot celote ima prednost pred sebičnostjo posameznika! Zato trg promovira socialnost in vključenost, socializem pa paradoksalno spodbuja individualizem in sebičnost.

Za več informacij in pomoči smo vam na voljo!