Piše: Jure Gubanc

Bolj smiselno vprašanje bi bilo ali gre za veliko ali za zelo veliko izgubo časa in kako čim bolje izkoristiti “papir”, ter hkrati ne vreči časa študija v nič? V procesu študija se boste učili vse, kar vam v realnem svetu lahko celo škoduje. In realni svet ne zanima kakšen je vaš naziv, pač pa kako dobri ste in kaj lahko svetu ponudite ?

V Sloveniji se je v zadnjem času ponudba izobraževanj v smeri kineziologije in fizioterapije precej razširila. Zakaj potemtakem toliko nadebudnih študentov po zaključku študija ni zmožnih voditi ljudi skozi proces rehabilitacije in treninga? Zakaj toliko šibkih in poškodovanih ljudi?

In zakaj takrat kadar potrebujete pomoč, slišite toliko kontradiktornih in napačnih informacij s strani “izučenih” kadrov, ki vam pogosto sploh ne pomagajo?

Ker že več let delam z mladimi fizioterapevti in kineziologi, lahko rešim marsikoga pred razočaranjem in presenečenimi pogledi, ko bo po 4 letih študija ugotovil/-a, da se v realnem svetu med strankami s poškodbami ne počuti samozavestno, še manj pa koristno.

Rad bi vas rešil pred prepoznim spoznanjem, da je na realnem trgu marsikateri “divji maček” bolj sposoben reševati probleme ljudi kot pa “izučeni” kadri ali udomačene živalce. Pred padcem na trdna tla se boste rešili, če boste dobro prebrali moje besede, o njih razmislili, in si že takoj začeli nabirati izkušnje v realnem sektorju.

Z vami bi rad delil dve resnični zgodbi, ki odražata nizko intelektualno raven in šibko dodano vrednost naših fakultet. Zgodbi, ki bosta docela razgalili kako nagi so ljudje, ki smo jim zaupali prihodnost človeštva, prihodnost mladih,…

1. zgodba:

Nedavno je mlad študent fizioterapije pri nas opravljal prakso. Všeč mi je bila njegova zagnanost in videl sem, da je nadpovprečno talentiran, sploh če pomislim kakšni gibalni invalidi in intelektualno ozki posamezniki pogosto pridejo k nam prav iz fakultet, kjer bi pričakovali nek resen standard.

Za hec sem ga vprašal kako jih na fakulteti za fizioterapijo (hodi na eno od kvazi fakultet pač) učijo izvajati gibalni vzorec počepa. Povedal mi je, da mu je celo sam dekan na fizioterapiji rekel, da pri počepu nikoli ne sme s koleni preko prstov na nogi.

Uf, takrat mi je v glavi kar počilo.

Pri tem je g. dekan profesor podal neko kvazistrokovno razlago, da naj bi bile sile v kolenu večje, ako gremo bolj globoko v počep s koleni naprej. Seveda brez argumentirane razlage in možnosti debate. Mlade glave izkoriščajo, da verjamejo avtoriteti zgolj zato, ker so avtoritete. Kako nevredno akademske sfere. Če nekaj pravi učbenik iz leta 1890, potem bodo tako učili ne glede na realni svet.

No, pri nas je vzdušje sproščeno, o stvareh debatiramo z argumenti in dokazi. Najprej sem ga vprašal, če je kdaj pomislil v kakšnem položaju polovica planeta Zemlja obeduje kosilo? V globokem počepu. V kakšnem položaju vsi dvigovalci uteži dvigujejo uteži že več sto let? V globokem počepu. V kakšnem položaju polovica sveta brez avtomobila čaka na avtobus? V globokem počepu. Torej človek je že skozi evolucijo normalno uporabljal kolena čez prste.

Kako skriti pred realnostjo in kako naduti so ljudje v akademski sferi vam pove že to, da se očitno ta profesor, preden je šel prati glavo mlademu študentu, ni nikoli vprašal teh vprašanj. Še manj, najbrž sam ni nikoli izkusil kaj sploh so globoki počepi, še manj kaj so globoki počepi z resnimi utežmi. Kar pomeni, da je sam bolj zrel za terapevtsko vadbo kot pa za tisti, ki bi jo vodil ali bognedaj celo poučeval druge.

Še posebej pri fizioterapevtih, pogosto celo pri kineziologih v akademski sferi opažam, da je mnogo od njih bolj zrelih za vlogo pacientov kot za vlogo učiteljev. Namreč mnogi od njih so gibalno na zelo nizki ravni.

IN kar je še posebej zaskrbljujoče – takšno nestrokovno in porazno mnenje je prevladujoče na fakultetah, kjer so več desetletij zadaj za realno prakso. IN kar je še bolj porazno, celo tragikomično, mladega fanta so dejansko pri izvajanju počepov za katere so njegovi profesorji trdili, da so pravilni – bolela kolena.

Ko sem mu rekel, da naj končno uporabi kolena in mišice za to kar so bila ustvarjena, in gre s koleni čez prste v globok počep – začuda, takrat je koleno nehalo boleti. Nič novega za nas, ki delamo v realnem svetu. Namreč sploh ne drži, da so sile manjše, če s koleni ne greste čez prste, saj je ročica stegnenice daljša, kadar se držite nazaj. Da ne razlagam kako kolenske strukture, od sklepne ovojnice, plike, vezi, mišic do sinovialne tekočine, potrebujejo za normalno delovanje celotno naravno funkcijo kolena. Kar je mlademu študentu fizioterapije manjkalo je bilo naravno gibanje kolena in pogačice in naravno delovanje kolenskih mišic v polnem razponu. Bolelo ga je, ker se je izogibal naravni funkciji kolena.

Gospod profesor fizioterapije je očitno ostal ujet, nekje 50 let zadaj, ko je ven prišla pomanjkljiva študija o kolenih in globini počepa. Iz tam še dandanes v akademski sferi črpajo idejo, da s koleni ne smete čez prste, saj se bo v nasprotnem primeru zgodila katastrofa.

Namesto, da bi raziskal svet v praksi in se izobrazil kaj počnejo ljudje že tisočletja s svojimi koleni, kako ljudje trenirajo že tisočletja, in ne da bi prebral nove študije, ki popolnoma zavračajo to dogmo o kolenih čez prste – je seveda profesor udobno nameščen na svojem stolčku. Prav udobno tudi dobiva plačo 15. v mesecu, plačo za nekaj, kar dela škodo mladim.

Napaka, ki jo je naredil profesor namreč ni nedolžna. To je tako kot da na primer profesor matematike nebi znal izračunati 1+1. Tako osnovna. To pomeni, da takšen profesor nima pojma in je za svoje študente ena sama nadloga. Ne le, da študentom jemlje čas, pohablja jih, saj jim vstavi v glavo napačne ideje in hkrati namesto intelektualne širine gradi občutek večvrednosti (na fakultetah stalno ponavljajo, da so več vredni kot ostali, ki niso študirali pri njih, stvar je tako bizarna, da se pogosto akademski barbari celo kregajo med seboj katera fakulteta je boljša in kdo ima močnejšega očija – da, tudi to kaže porazno intelektualno in karakterno raven). Tako opažam, da mnogi študenti po koncu fakultete potrebujejo še kar nekaj časa in trpljenja, da najprej spoznajo kako malo so vredni v realnem svetu. In ta razkorak med tem kaj mladi študenti mislijo v glavah in kaj dejansko drži v realnosti je prevelik, in tako mladi izgubijo upanje, saj v vodi ne zmorejo splavat brez, da bi se prej utopili.

Skratka, mladi študent je takoj odpravil svoje bolečine v kolenu, jaz pa lahko z vami delim še eno sramotno zgodbo, ki kaže na nizko raven strokovnosti tistih ljudi, ki bi strokovnosti morali imeti največ.

2. zgodba:

Pri meni se je zaradi bolečin v hrbtu oglasila mlada študentka fizioterapije. Vprašal sem jo kako to, da ni za hec preverila, oziroma povprašala svoje profesorje kako rešiti bolečine v hrbtu.

Rekla mi je: “Saj sem bila pri več kot 10 profesorjih pri nas, pa mi ni nihče znal niti malo pomagati!”

Lol. Torej pozor, študent fizioterapije za svoje bolečine v hrbtu išče pomoč pri Mehaniku hrbta, pri človeku brez formalne izobrazbe, ki je leta posvetil razumevanju ljudi in njihovim težavam, ZATO ker ji njeni profesorji, ki vsak mesec redno dobivajo plačo, z namenom, da bi razumeli proces rehabilitacije – niso znali čisto nič pomagati.

Kaj točno je privedlo do takšnega stanja, ko fakultete, ki bi morale izučiti obrt rehabilitacije in treninga, tega ne znajo početi in puščajo na cedilu mnoge mlade ljudi?

Jaz vidim dva glavna problema s strani fakultet,…

1. PROBLEM: Profesorje in fakultete zanimajo predvsem objave in študije. NE zanimajo jih ljudje s svojimi težavami in na splošno jih ne zanima delo z ljudmi.

To sem tudi sam opazil pri sodelovanju z nekaterimi profesorji, ki smo jim celo zaupali delo z našimi strankami, ker smo slepo verjeli, da nekdo z akademskim nazivom lahko naredi dober rezultat. Ampak v resnici smo videli, da jih delo z ljudmi in reševanje težav sploh ne zanima. In ti ljudje potem poučujejo suhoparno snov mladim žrtvam? Sem imel primere strank, ki so šle na “meritve” ali obravnavo k določenim profesorjem fizioterapije, ki poleg predavanj delajo tudi v “praksi”, in kaj so naredili? Meritve, zato da jih lahko vključijo v svojo statistiko meritev, kar jim potem koristi pri objavah v člankih in posledično pri višjem statusu. Reševanje problema stranke, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Jap, govorim o znanih in visoko pozicioniranih profesorjih v Sloveniji.

Tudi tisti profesorji, ki nekaj malega delajo v realnem sektorju, so v resnici v večini koncesionarji ali pa delajo preko raznih državnih pogodb in državno financiranih projektov. Skratka, nikoli ne razvijejo znanja, zaradi katerega bi veliko ljudi želelo priti k njim na obravnavo. Ljudje ne pridejo k njim, ker bi cenili njihovo znanje, pač pa takšni ljudje vedno prežijo na svoje žrtve s tem, da se sklicujejo na psevdo strokovnost, na svoj papir, na svoj naziv. Zlorabljajo torej svoj umetno ustvarjen položaj, zato da ljudem in študentom dajejo lažen vtis strokovnosti.

Živimo v času kjer izgled šteje več kot vsebina. In redkokaj je lepši primer cesarjevih novih oblačil, izgleda brez vsebine, gradov v oblakih, kot pa naša akademska sfera.

Tako so na fakultetah zaposleni ljudje, ki niso nikomur rešili življenja, učijo pa nove generacije kako reševati in rehabilitirati življenja.

Razlog zakaj zaposlene na fakultetah zanimajo predvsem študije in objave namesto ljudi, je v tem, da je od študij in objav odvisna njihova prihodnost. Sistem jih sili, da postanejo odtujeni od realnosti.

Sistem bomo težko spremenili čez noč, kar pa se lahko naučite iz mojih argumentov je to, da morate že takoj danes začeti z vlaganjem svojega časa v realno delo z realnimi ljudmi.

Aaaa, vem kaj vas žuli. Profesorji so vam v glavo vbili idejo, da morate najprej končati fakulteto in 100 licenc, predno greste lahko na delo.

No, tukaj pridemo pa do druge težave fakultet in mojim argumentov kako pregnati temno stran sile.

2. PROBLEM: Mlade učijo kako igrati žrtev in strašijo kako se ničesar ne smejo lotiti.

Ta drugi problem fakultet je še hujši kot prvi. Na fakulteti kot sedaj že veste, znanja o fizioterapiji ali kineziologiji ne boste dobili. Dobili pa boste več let ponavljanja kako ne smete ničesar delati dokler ne boste sprejeti v sveto druščino poklica (pri tem so še posebej fanatični v fizioterapiji, kineziologija pa tudi želi po tej srednjeveški poti). Prav tako vam bodo profesorji vbili v glavo kompleks večvrednosti, češ da vsakdo, ki ni iz vašega poklica ali pogosto celo iz fakultete, enostavno nima tako dobrega znanja kot vi.

Kar na kratko pomeni sledečo strupeno kombinacijo: po koncu študija dobimo ljudi, ki so prepričani, da nekaj veljajo, ki so prepričani, da njihovi profesorji nekaj veljajo, vendar hkrati še nikoli niso ustvarili nič konkretnega kar bi bilo resnično pomembno. Hkrati se bojijo karkoli poskusiti – saj so jih “genialni” mentorji med študijem prestrašili namesto opogumili.

Tako na fakultetah še vedno učijo, da nihče ne sme delati ničesar v praksi dokler ne opravi uradne prakse na fakulteti, ali celo dokler ne dobi uradnega dovoljenja za delo in za opravljanje dela kot asistent itd.

Kar je popolnoma v nasprotju z naravo dela poklica terapevta ali kineziologa. Namreč zdrav in pravilen pristop k učenju, je ravno nasproten kot ga učijo na fakultetah.

V realnosti je najprej potrebno začeti s prakso in pomagati pri nekomu, ki že ima znanje in delo. Povedano po domače: kiparstva in slikarstva se boste naučili tako, da boste delali v ateljeju kiparja ali slikarja. Nogometa se boste naučili tako, da boste igrali nogomet z vrstniki, in z boljšimi od sebe in več kot boste igrali, več se boste naučili. Gradbeništva se boste naučili tako, da boste čim več pomagali pri ljudeh, ki se ukvarjajo z gradbeništvom itd.

Verjetno ste že uganili, da se boste masaže, treninge, terapije naučili tako, da boste pomagali in asistirali ljudem, ki na tem področju že delajo.

In kam se tu uvršča teorija in preučevanje študija? Šele v naslednji korak. To pomeni, da je najboljši način pridobivanja znanja takšen: Praksa. Potem sledi praksa. Potem sledi praksa. Potem sledi praksa. Potem sledi praksa… In šele ko imate za seboj kar nekaj prakse lahko skozi primere, ki jih delate in glede katerih se posvetujete s svojim mentorjem generirate znanje s katerim pomagate ljudem.

Zanimivo je, da se je preko prakse tudi lažje in bolj kakovostno naučite teorije.

Kako sem jaz začel? Ko sem dobil primer stranke z boleznijo ali poškodbo, ki je nisem razumel, sem bil še dodatno motiviran, da rešim in razumem njeno poškodbo. Zato sem pri vsakem primeru nove stranke raziskal njen problem in se o tem podučil. Tako sem hitro ugotovil katero znanje anatomije mi pride prav in katero ne, koliko časa usmeriti v razumevanje telesa in koliko časa v trening, koliko časa v terapije, masaže….

Torej v realnosti imamo najprej: PRAKSA + TEORIJA. Iz prakse generiramo teorijo in teorija nam lahko razširi ideje in um šele, ko imamo za seboj primere iz prakse. Nikakor pa nam ne pomaga vsebina iz fakultet, če nimamo nobenega konteksta kaj rešujemo, in nobenega mentorja, ki bi nas usmeril kako.

V praksi vedno poberemo od mentorjev iz realnega sektorja nek okvir dela, osnovo na kateri potem gradimo in raziskujemo svoj pristop, svoj občutek dela z ljudmi. Teoretična podlaga je zgolj dobrodošel dodatek tistim posameznikom, ki so bolj študiozne narave in želijo bolje razumeti telo. IN ponavljam, teoretično znanje pride prav kasneje, ne pa da mlade in energične ljudi takoj posedimo za klopi in jim uničimo možgane.

Tako je strašenje mladih študentov s tem, ko jim profesorji govorijo kako je vse nevarno, kako je potrebno biti posebej pazljiv,… Vse to me spominja kot na nekakšen bumerang, ki ga v dobri veri zaščite ljudi vržemo, vendar ga dobimo nazaj v glavo.

“Poglejte, profesorji: če mislite še naprej samo strašiti študente, jih omejevati z birokracijo in izmišljenimi pravilniki, ter postopki, potem je bolje, da s svojim delom lepo zaključite. Ker namreč vsi, ki delamo v realnosti dobro vemo, da se vsak neizkušen nestrokovnež skriva za praznimi akademskimi nazivi in za praznimi grožnjami kako je vse kar poskušamo z ljudmi v procesu treninga in rehabilitacije kvazi nevarno. S tem strašenjem študentov in pacientov delamo družbo neumno in šibko. Pika.”

RAZSODBA:

Seveda so takšni ljudje ustvarili sistem, ki žal favorizira izgled strokovnosti pred učinkovitostjo. Ki favorizira položaj zaposlenih profesorjev, namesto uporabnosti študentov.

Kdor seveda meni, da si res želi poskusiti s študijem fizioterapije ali kineziologije potem naj seveda dobro premisli o šibkosti takšnega študija. Te šibkosti, ki sem jih opisal, bo odpravil, v kolikor svoj čas namenja predvsem delu v praksi na točno tistem področju, ki ga zanima – rehabilitacije in vadbe.

IN tudi, da se razumemo: ljudje, ki se vpišejo na fakulteto, imajo načeloma višjo možnost, da v življenju uspejo –  vsaj do neke mere, kajti dokončana fakulteta v povprečju kaže nek nivo samodiscipline. Problem fakultet je predvsem v tem, da sicer z vpisom eliminirajo tiste najmanj primerne posameznike, vendar z izobraževalnim procesom hkrati ubijejo tudi tiste najbolj kreativne in bistre. Tako so fakultete usmerjene predvsem v kopiranje enakomislečih in dogmatičnih kadrov, ki sicer v službi ne bodo ničesar noro “zafrknili”, ampak hkrati tudi ne bodo nikoli ničesar poštudirali. Tako vzgajamo nečloveške zombije, namesto mlade, svobodno misleče intelektualce in praktične mojstre.

Za več informacij in pomoči smo vam na voljo!