Piše: Jure Gubanc

Pogosto vprašanje, ki ga dobim od študentov, ki pridejo na naša izobraževanja je sledeče: Ampak, če ne znam toliko anatomije kot zdravnik, ali sploh lahko komu pomagam?

oh ja. Seveda lahko.

Namreč pogosta zmota je, da ti razumevanje anatomije in fiziologije telesa ponudi odlično podlago za odpravo bolečin v križu ali drugih težav, ki jih moderni ljudje imajo.

Če bi to držalo, potem bi profesorji biologije in anatomije, bili tisti na katere bi se obrnili za rehabilitacijo. Pa se ne. Pravzaprav vam nič kaj ne morejo pomagati.

Namreč v realnosti obstaja več poti, ki vodijo v Rim. Naj vam obrazložim…

Pride Janez do doktorjev anatomije, ki so se zbrali na dnevih doktorjev anatomije. Janez ima hude bolečine v križu.

Doktorji anatomije začnejo gledati Janezov hrbet in reče prvi: Lahko je problem v mišici kvadratus lumborum.

Drugi reče, hm meni to bolj izgleda kot da je šibek levi multifidus. Tretji reče, ja kaj pa če bolečina v tem delu izvira iz slabega delovanje ledvic.

Četrti reče: Nene, jaz mislim, da je problem v plantarni fasciji, ki posledično obrača stopalo pri hoji, kar posledično spusti desni kolk in medenico, kar povzroča stiskanje in tenzijo na torakolumbalno fascijo.

In tako se nadaljuje, dokler Janez ne odide, tokrat še bolj zmeden in z glavo polno dreka.

Zato, ker težava vztraja nerešena, Janez pride do kolega, ki se ukvarja z odpravo bolečin v hrbtu tako, da ljudem spreminja življenjske navade. 

Janeza vpraša: Boli te tam spodaj kajne? Kaj pa ti najbolj povzroča bolečine? janez pravi, ja doktorji anatomije so mi rekli, da jih povzroča….. in potem našteje celo enciklopedijo možnih problemov, ki so mu jih anatomisti – atomisti? seveda našli kje drugje kot v anatomiji.

Kolega reče: Ne janez, v anatomiji ni vzrok. Sprašujem te, kaj , katere dejavnosti ti povzroča bolečino v hrbtu? Janez začudeno pogleda, ker ga kaj takega o lajfu ni prašal še nihče: Hm, takrat ko sedim me boli.

OK, daj mi pa pokaži kako sediš, Janez? In kolega vidi, da Janez sedi zelo napeto. Janeza popravi pri sedenju, in Janez je bolje. Zahvali se kolegu.

KOlega je problem rešil z razumevanjem pomena življenjskega sloga in ravnanja s telesom čez dan. Brez znanja anatomije.

Gre Janez do trenerja, ki se ukvarja z odpravo bolečin v hrbtu. Trener ga vpraša ne po mišicah, niti ga ne zanimajo. Pač pa mu reče, Janez, pokaži mi kateri gibi ti delajo probleme.

Janez se skloni in pobere nahrbtnik. Auč, Janeza zaboli. Trener takoj vidi, da Janez ne zna pobirati bremen. Ker pri svojih strankah pogosto popravi tehniko dviganja bremen, in jim takoj razbremeni bolečine, je enako storil sedaj. Trener ni gledal anatomsko, pač pa mehansko, ker razume mehaniko gibanja. Telo ne vidi v mišicah, vidi ga drugače. Vida ga kot skupek različnih ročic, sil in začuti naravno gibanje in odklone od le tega. Janez mu je hvaležen, ne boli ga več.

Janez se oglasi še pri tretji osebi, tokrat osebi, ki je trener, vendar ga predvsem zanimajo ljudje, psihologija in njihove rutine. Namreč opazil je, da rutine povzročajo poškodbe in bolečine. Vidi, da je Janez nemiren. Janez mu govori, da ima zjebano to in ono mišico, ledvica itd. vse kar so mu povedali anatomisti.

Tretji kolega pa opazi, da je Janez nervozen, nemiren in predvsem neučakan. Ne more se držati navodil kjer ne vidi rezultata. Vztraja pri vajah in vadbah za hrbet, a še kar ga boli. Kolega mu svetuje naj se Janez malo umiri. Ne, da gre počivat, pač mu pokaže 2 glavna giba, ki jih Janez napačno izvaja čez dan, vendar sta nujna za funkcioniranje. Nauči ga naj bo osredotočen samo na odpravo tega za 1 teden, in bo takoj videl rezultat. Reče mu naj ne izvaja vaj in športa, pač pa se najprej predvsem zamisli in skoncentrira pri vsem od osnovnih stvari, ki jih dela, in naj te naredi odlično. In res, Janezov hrbet je kot nov.

Kaj nas učijo ti primeri? Da ima več pristopov, več načinov razmišljanja, večjo možnost, da odpravi težavo.

To ne pomeni, da z znanjem anatomije ne moremo rešiti problemov z bolečinami. Včasih je potrebno. Vendar mnogo manj kot bi si mislili. In če se silite, da boste znali nekaj za kar niste talentirani, izgubljate talent tam, kjer ga imate.

Če vidite človeka v oči, ne v mišico, če vidite človeka v obraz, dušo, v njegov karakter, ali pa če razumete telo kot ekonomist, ki pogleda kje zapravljate preveč energije, in kje je potrebno “profitirati” pomeni, da ravno tako lahko uspešno ali pa še bolj, rešujete primere.

In morda niste za vse, morda vaš psihološki itd. pristop ne bo rešil nekoga, ki je bolj za anatomski pristop. Ampak tako ali tako nihče ne more biti za čisto vse.

Je tako?

No, sedaj pa se vsi, ki vas boli hrbet ali pa vsi, ki želite pomagat ljudem, ki jih boli, ne počutite manjvredne.

Ni samo ene poti do cilja. 

Za več informacij in pomoči smo vam na voljo!