Piše: Jure Gubanc

Nadaljujem z novimi zapisi o problemih s katerimi se soočajo mladi kineziologi ali fizioterapevti.

Sam namreč poleg vsakodnevnega komuniciranja in učenja mojih strank, veliko komuniciram z našo ekipo in podmladkom, kjer imamo mnogo mladih fizioterapevtov in kineziologov.

Kateri so torej problemi s katerimi se name obračajo mladi študentje teh smeri, in kako se lahko rešijo eksistenčnih težav in tesnobe?

1. ZMOTA: Fizioterapija in kineziologija sta trdni znanosti in na fakultetah dobimo odlično podlago za uspešno delo v praksi.

NE.

Fizioterapija in kineziologija sta obrti, NISTA trdni znanosti.

Verjetno sem eden redkih, ki ima in je imel veliko interakcije tako s trenerji, kot znanstveniki, raziskovalci, neumnimi, pametnimi, nadarjenimi, manj nadarjenimi, profesorji, šitolesorji in bulšitesorji vseh vrst in disciplin znotraj fizioterapije in kineziologije. Mnoge od teh z doktorskimi nazivi sem tudi gostil ali z njimi sodeloval pri pomoči naših strank. Pri nas v KinVital smo vedno odprti za argumente in medsebojni razvoj disciplin in strokovnjakov. Pri mnogih profesorjih s katerimi sem sodeloval sem imel veliko potrpežljivosti, predvsem kar se tiče njihove nadutosti in popolnoma neupravičenega kompleksa večvrednosti.

Moram reči, da je s profesorji in “znanstveniki” na področju kot sta fizio in kineziologija tako kot s cesarjevimi novimi oblačili ali pa s čarovnikom iz Oza: Polno besedičenja, če-jev, morda-jev, polno forme in malo substance, polno nadutosti in malo rezultatov. Tako lahko rečem, da večina profesorjev in profesoric s katerimi sem sodeloval – po domače povedano – velikokrat smo jim dajali naše stranke, v želji, da bi prispevali svojo “strokovnost” in izboljšali naše storitve.

REZULTAT? En prazen nič. Na žalost je mnogo teh profesorjev, ki smo jim zaupali naše stranke v oskrbo, da “pokažejo” svojo “strokovnost” pokazalo, da jim spodleti pri ključnem koraku: Uspešni obravnavi strank z gibalno motoričnimi problemi. Namreč stranke, ki smo jih zaupali mnogim “priznanim” profesorjem so bile v veliki večini popolnoma razočarane.

Torej vsi profesorji, ki se boste zgroženo našli v mojih zapisih, DONT’T BLAME THE MESSENGER! Vse kar govorim, se je zgodilo tako kot se je. Čas je, da se z resnico soočite- mo.

Morda vas bo šokiralo, ampak do mene so prihajali tudi študentje fizioterapije s hudimi bolečinami v hrbtu. Ko sem jih vprašal zakaj jih ne rešijo njihovi profesorji s fakultete, ki jih plačujemo, da bi razumeli fizioterapijo, so mi odgovorili: Sem se obrnil na njih, vendar mi ne znajo pomagat. Lol. Khm, khm.

Da, pazite vsi, ki se vpisujete na fakultete z lažnim upanjem in zaupanjem v institucije kot so fakultete. Še posebej to velja za smeri kot so kineziologija in fizioterapija.

Vendar zakaj so ravno te smeri tako intelektualno šibke?

Torej, kateri so glavni razlogi za psevdoznanstveno naravo teh ved in tako slabo realizacijo mnogih profesorjev v dejanski praksi?

– Fizioterapija, športno treniranje, kineziologija… so obrti. Niso trdne znanstvene vede. Gre za vede, ki so pravzaprav bolj umetnost kot znanost. Umetnost kaj vse lahko naredimo z rokami – manualna terapija ali fizioterapija, in usti – učenje in treniranje.

Torej verbalne sposobnosti, sposobnosti empatije, razumevanja sociološkega ozadja posameznika, občutek za oceno preko palca (iznajdljivost in prilagodljivost situaciji- NE!!! pa “ekzaktno” merjenje), občutek za konstrukcijo poenostavljenih pogosto različnih in nasprotujočih si teorij- heuristik, ki so prilagodljive in odvisne od konteksta posameznika… igrajo veliko pomembnejšo vlogo v teh vedah, kot pa pri trdno znanstvenih disciplinah kot je recimo kemija ali fizika. Akumulirano znanje, ki se prenaša iz roda v rod, preko mojstra do vajenca, je torej značilnost fizioterapije ali pa treniranja in kineziologije.

– Fizioterapija in kineziologija uporabljata znanstvene metode preučevanja in statističnega zbiranja podatkov v študijah – iskanje korelacij in risanje regresijskih premic – brez, da bi ti dve vedi zares razumeli ontološke in metafizične predpostavke, ki ločujejo t.i. implicitno in eksplicitno znanje. Ti dve vedi praktično nimata nobene podlage v filozofiji znanosti, pač pa zgolj aplicirata na slepo, kar druge znanosti uporabljajo- brez, da bi se vprašali ali je ta študija relevantna? Ali je ta študija ponovljiva? Ali je ta študija podala novo znanje, ki je objektivno in se uporabnost ne spreminja od konteksta?

Eksplicitno znanje je enostavno za formulacijo in trdno znanstveno razlago. Implicitno pač ne, kajti gre za “skrito” znanje, ki ga ni moč tako enostavno ubesediti, verbalizirati, narisati v grafe in premice, saj je podvrženo preveliki količini prehitro spreminjajočih se podatkov- ki jih v realnosti ne moremo zbrati, in ki se v nasprotju s trdno znanstveno opazovanimi dejstvi, spreminjajo v stotinkah, in kjer količine medsebojno vplivajo druga na drugo v nešteto možnostih, ki jih ni moč predvideti. Implicitno znanje zanimivo predstavlja večino uporabnega znanja človeštva, in se ga naučimo z imitacijo, oponašanjem, sklepanjem, preizkušanjem- učenjem od mentorjev.

“Vemo več kot lahko povemo”.

Da ne bom tako nerazumljiv, naj pokažem enostaven primer:

Eksplicitno znanje, ki je znanstveno trdno: Tetiva kvadricepsa se pripenja na tibialno kost.

To je bilo z opazovanjem kadavrov opazovano že dolgo nazaj.

Ne boste pa prebrali kako se lotiti težav posameznika, ki ga boli v predelu tetive kvadricepsa. Namreč ta postopek je zmes določenih trdnih dejstev, in pa – večinoma- procesa raziskovanja, ki je odvisen od konteksta stranke, in ne more biti vnaprej znan.

Proces raziskovanja je v procesu izobraževanja popolnoma odsoten, in so študenti žal “naučeni”, da je vse mogoče definirati in izmeriti. Tako v času študija ne razvijejo svojih odločevalskih in raziskovalnih sposobnosti, ki so nujne za to, da strankam ponudijo pameten nasvet in učenje, ki bo prineslo rezultate.

Tako je mnogo “znanja”, ki ga morajo študenti požreti dejansko izmišljenega, ali pa po nepotrebnem formaliziranega. Tudi igranja nogometa se ne boste naučili s sedenjem pred tablo in risanjem premic. Tako kot pri igranju nogometa, svoje sposobnosti razvijate s preizkušanjem in prilagoditvami med igranjem- intuicija, implicitno ali “nevidno” znanje, je podobno pri kineziologiji ali pa fizioterapiji.

In tako kot univerza za igranje nogometa ni dober način za na-učenje igranja nogometa, je podobno s fizioterapijo in kineziologijo. Zato toliko profesorjev iz teh fakultet ni zmožnih “igranja nogometa”.

Prav tako univerzitetni postopki raziskovanja diagnoze v realnosti pogosto niso smiselni in so časovno predragi. Merjenje nešteto količin nam pogosto ven vrže samo cel kup nesmiselnih in irelevantnih podatkov, ki nam lahko našo končno oceno samo pokvarijo in nas zapeljejo v temno ulico.

– Visokošolski sistem “sili” profesorje v formaliziranje in parcializacijo znanja, čeprav je pri končnih odločitvah potrebna generalizacija znanja.

Kaj to pomeni? Da pogosto formalna izobrazba študente zmede in naredi odločevalsko še manj sposobne kot so bili. Pri tem fenomenu žal tudi ne pomagajo neštete licence in nove metode tega in onega. Človek tako dobi nešteto možnih odgovorov na težave posameznika, kar mu onemogoča dobre odločitve. Vendar, da človeka naučimo boljšega gibanja, potrebujemo koncizne , jasne, generalne, in enostavne napotke. Znati moramo torej strniti informacije, in zavreči irelevantne informacije- kar je pa ravno nasprotno od študija, ki informacije samo nalaga in nalaga.

Ker je vsak profesor pravzaprav prisiljen generirati novo “znanje”, je celoten peer review sistem narejen tako, da se profesorju izplača veliko časa investirati v raziskovalne študije, z namenom, da odkrije nekaj kar bi lahko na novo formuliral.

Tako se ustvari cel špeh študij in “znanja”, ki v resnici sploh ni znanje, pač pa za študente irelevantna informacija, ki služi samo prestižu profesorja.

– Visokošolski sistem je ustvarjen za profesorje, NE za študente!

Potrebno je vedeti tudi, da je trenuten visokošolski sistem ustvarjen bolj po meri in potrebi zaposlenih profesorjev, kot pa po meri študentov. Namreč profesor je kaznovan, če ne izumlja nove in nove študije, ni pa kaznovan, če njegov študent ni opravilno sposoben po končani fakulteti. Vidite problem?

Tukaj dobite fenomen profesorjev iz fakultet fizioterapije, ki niso sposobni odpraviti bolečin v hrbtu pri svojih študentih.

– Fakultete merijo in iščejo polno irelevantnega znanja.

Predstavljajte si, da bi za vsakega nogometaša predno razvije svoje sposobnosti z žogo, zahtevali, da pred tekmo izmeri temparaturo zraka, tlaka na igrišču, obseg žoge, nadmorsko višino, velikost slehernega soigralca, velikost čevljev, debelino travnate podlage… itd. Noro kajne? Polno popolnoma irelevantnih informacij, ki bi nogometašu preprečevale, da se razvije. No, podobno je z nešteto meritvami v fizioterapiji in kineziologiji.

– Je v kineziologiji in fizioterapiji torej sploh kaj smiselnega? Dajmo priznat, da je še posebej na področju športnega treniranja, pri disciplinah kot je prehrana in pa vdržljivostni športi ali športi, ki imajo majhno variabilnost (recimo kolesarje je moč z modernimi odkritji zelo natančno in merljivo kondicijsko dvigniti) marsikatera ugotovitev iz fiziologije in medicine naredila velik preskok v športnih rezultatih.

Ampak, če ste dobro prebrali špeh zgoraj, so takšni uspehi mogoči le tam, kjer medicina, kemija, biologija itd. najdejo vzročno-posledično povezavo, torej trdno povezavo med dvema količinama. Recimo povečanje rdečih krvničk vpliva na telesno zmogljivost na kolesu. V teh primerih je izmerjena količina in razmerje veliko bolj stabilno ali objektivno, ponovljivo tudi v samih študijah. Kar je mnogo mnogo drugače kot podati objektiven odgovor kaj bi morali vsi z bolečinami v hrbtu ali s hernijo recimo početi, točno katero vajo izvajati itd. Prav tako moram opozoriti, da so bila vsa zares koristna odkritja odkrita v bazičnih trdnih znanostih- fiziologija, biologija, kemija… medtem, ko sta fizio in kineziologija večinoma raziskovalno aplikativni (in ravno zato psevdoznanosti)

V teh primerih je potrebno odgovor pogosto poiskati, okvir znanja s katerim pa začnemo je pa oblikovano skozi generacije prakse drugih ljudi, ne nas. Mi pa prispevamo konktekstualno inovacijo ali prilagoditev specifični stranki. V teh primerih- kjer odgovora ne moremo dobiti v eni specifični količini (povečaj vnos OH za 110kcal, ali pa povišaj WAT na treningu za 13%) zato tudi instrumenti merjenja, obsedenosti s statistiko, obsedenosti s kvaziznanstvenostjo, študijami itd. popolnoma pogorijo.

iN zato žal pogori tudi mnogo študentov. Ker so se razvili v robote, namesto v raziskovalce. Kar je ironično, saj naj bi na fakulteti bili “mladi raziskovalci”.

Zato pogosto trdim, da je fakulteta lahko nevarna, saj popolnoma popači metodološki pristop s katerim bi mladi morali začeti gledati na stranke in pridobivanje znanje. Tako so mnogi intelektualno leseni, iščejo “blueprint” ali učbeniški pristop, kjer bi samo sledili navodilom in vse rešili…

Najprej PRAKSA, šele nato TEORIJA?

Mantra profesorjev je, da mora študent najprej osvojiti teorijo s katero gre potem v prakso. Gre zopet za nerazumevanje kako znanje sploh pridobivamo. V realnem svetu gremo najprej čez prakso- težava ali problem, in ko poiščemo rešitve lahko oblikujemo teorije pri čemer vedno večji vzorec naše teorije oblikuje v vedno bolj robustne in zanesljive okvirje.

Torej realnost je diametralno nasprotna temu kar učijo profesorji: Najprej praksa, šele nato teorija! Teorijo namreč človek oblikuje, ali pa obstoječo teorijo umesti, šele ko vidi prakso.

In kot rečeno ima praksa velik del znanja- implicitno ali nevidno znanje- , ki ga ni moč spraviti v formalne zapise, učbenike, powerpoint prosojnice in ostalo kramo.

Torej moja rešitev kako bi naredili izobraževalni proces boljši?

Najprej praksa, in skozi prakso, počasno dodajanje znanja, ki je relevantno za rešitev problemov v praksi. Ne pa davljenje študentov z neskončnimi količinami podatkov od katerih jih je 10% relevantnih, ostalo pa je šum, ki izkrivlja sposobnost študentov, da sprejemajo odločitve.

Tudi pri nas v KInVital-u, razvijamo že 2 leti naš mentorski program, ki je neke vrste preporod poučevanja v 21.stoletju…

Za več informacij in pomoči smo vam na voljo!