Vsak človek se bo enkrat soočal z bolečinami sklepov, mišic in pa bodisi kroničnimi ali akutnimi poškodbami. Če veliko sedite in ste malo aktivni, vas čakajo predvsem bolečine “neznanega” vzroka. Če ste veliko aktivni, se bodo pojavile akutne poškodbe. Lepo in zanimivo življenje je tudi razgibano.

Zato moram jasno razjasniti sledečo dilemo: zakaj je na trgu toliko ponudbe medicinskih, zdravstvenih in terapevtskih storitev, ki pogosto ne prinesejo nobenih rezultatov ali pa so ti rezultati zares kratkoročni? In kdaj imajo svojo vlogo medicinske storitve? 

Razlogi, zakaj fizioterapija in medicina pogosto NE pomagata pri bolečinah v sklepih in mišicah, so:

1. NAPAČNA MEDICINSKA DIAGNOSTIKA IN ZMOTE PRI ISKANJU PATOLOGIJ IN POŠKODB

Prvi problem, zakaj klasična medicina in fizioterapija pogosto ne pripeljeta do rezultatov pri kroničnih bolečinah, se skriva že v prvem koraku. Celoten proces diagnostike in odkrivanja vzrokov za bolečine je namreč zgrešen. Trenutno v zdravstveni stroki veljata 2 glavna načina, kako pridemo do diagnoze.

Prvi način je diagnostika z medicinskimi instrumenti, kot so rentgen, magnetna resonanca, računalniška tomografija in mnogi drugi načini testiranja in vpogleda v človeško anatomijo. Gre za edini način in najbolj zanesljivi način, da ljudje dobimo vpogled v dejansko stanje anatomije mišic, tkiv, organov…

Ta način diagnostike deluje naravnost fantastično, kadar gre za dejanske poškodbe tkiv – recimo natrganine mišic, zlomi kosti ali pa za bolezenska stanja in potencialno nevarne spremembe (tumorji). 

Problem nastane pri vseh modernih oblikah bolečin, pri kateri ni vzroka v jasni poškodbi ali pa te poškodbe niso povezane z realno bolečino. Večina bolečin v hrbtu, kolenih, sklepih itd. nima v ozadju nobene omembe vredne poškodbe. Takšna diagnostika odkriva realno stanje tkiv v telesu, ne odkriva pa zakaj vas točno določena točka ali živec zares boli. 

Bolečina in poškodba namreč nista vedno prisotni hkrati, podobno kot dim ni vedno tam, kjer je ogenj, in alarm ni vedno glasen samo takrat, kadar gre za vlom. 

Čeprav nam slikanje z medicinskimi pripomočki nudi najboljši trenutno možen vpogled v realno stanje telesa, je problem v interpretaciji slike. Pri tem pogosto pride do veliko zlorab oziroma nestrokovnih mnenj, ki nimajo nobene podlage v realni sliki. Primer: vsak človek – ne glede na starost – gre lahko na slikanje hrbtenice ali kolen in bo zdravnik zagotovo na sliki našel neko spremembo, ki jo bo uvrstil pod patologijo oziroma “nepravilno” stanje. Vendar v primeru, da imate zlom noge ali neko jasno bolezen, imajo takšne raziskave svoj smisel. Nimajo pa veliko smisla v vseh primerih, kjer bolečina za sabo nima nobene jasne poškodbe. In takšnih bolečin je velika večina.

To pomeni, da nam v primerih, kadar slikanje ne odkrije nobene zelo jasne težave, lahko dela škodo, saj vam bo zdravnik v mnogih primerih še vedno poskušal nekaj najti, četudi za to ni argumentov. Problem uporabe takšnih inštrumentov je torej v tem, da nas speljejo na napačno pot in iščemo odgovore v diagnozah, čeprav to v večini primerov ni mogoče.

Primer: 

Greste na slikanje hrbtenice, ker vas je v križu “usekalo” teden nazaj. Slikanje bo VEDNO nekaj pokazalo, kar se bo slišalo kot problem. In četudi je kakšna realna “abnormalnost”, kot je protruzija, herniacija, utesnitev…. Ga ni človeka na tem svetu, ki bi vam vsako takšno stanje lahko povezal z vašo bolečino. 

Ste že pomislili, da vas pač boli, ker ste razdražili svoje hrbtne mišice z bodisi vašo držo ali ponavljajočimi gibi? Ali pa da točno jasnega odgovora nikoli ne bomo izvedeli, ker odgovor ni v slikanju naše anatomije, pač pa v iskanju problematičnega gibanja? 

Moramo vedeti, da na podlagi takšnih diagnostik potem dobite mnenje. Vendar, ker takšne diagnostike NISO primerne za bolečine brez jasnih poškodb, potem je tudi mnenje popolnoma zgrešeno oziroma nič drugega kot ugibanje. Kaj točno lahko zdravnik predlaga – naredi, ko mu slika pokaže, da imate obrabo hrustanca, ali degenerativne spremembe diskov itd.? Razen, da vam ponudi bodisi protibolečinske tablete, bodisi operativni poseg, vam kaj drugega nima za ponuditi. Prav tako fizioterapevt, kaj naj naredi drugega kot, da vam izvaja lajšanja bolečine z napravami ali masažo? 

2. NAPAČNA FIZIOTERAPEVTSKA DIAGNOSTIKA

Psevdoznanost – nekaj, kar zveni prepričljivo, vendar je nedokazano.

Poleg medicinske so vam na voljo tudi fizioterapevtske diagnostike. Te nudijo različni fizioterapevti, pa tudi drugi terapevti. 

Ker večina ljudi v bolečinah želi prepričljiv odgovor, kaj točno je narobe, seveda tudi ponudniki terapij takšen odgovor pogosto radi ponudijo. Vendar če boste 10 različnih terapevtov vprašali, kaj je narobe z vami, vam bodo dali 10 različnih odgovorov. Kar ni samo zgrešeno in upravičeno zmanjša zaupanje v stroko fizioterapije, ortopedije, osteopatije… Pač pa vam jemlje zmožnost odprave bolečine, saj ste soočeni s prevelikim številom možnih odgovorov. 

Namreč zavedati se moramo sledeče: edina diagnostika, ki vam lahko potrdi realno stanje znotraj telesa, je medicinska diagnostika z napravami, ki so namenjene odkrivanju realnega stanja. Problem te diagnostike sem opisal v prvi točki.

Nobena druga človeška diagnostika na “uč” ali na “roko” ali na “otip” vam ne bo NIKOLI ponudila zagotovega odgovora, kje v telesu tiči vzrok za vaše bolečine. Prav tako vam ga ne bo ponudil tisti, ki govori, kje v otroštvu tiči vzrok za bolečine. Vse te metode so nedokazljive in služijo kot potešitev trenutnih potreb pacienta. Vendar še vedno vodijo v napačno pot in posledično finančno in časovno in energetsko izčrpavanje pacienta.

Primer: kadar greste z bolečino k terapevtu, vas bo zagotovo skušal diagnosticirati – ker so tako naučeni. V kolikor vam postavi diagnozo, ki se nanaša na jasno težavo – recimo, da vam reče, da imate zlomljeno nogo, gleženj, ali strgano križno vez – potem pojdite nemudoma na medicinsko slikanje, da dokažete/ovržete njegove trditve.

Kadar vam pa terapevt ponudi odgovor, ki ni dokazljiv z ničemer – recimo, da vam reče, da imate meridiane neporavnane ali fascije v nepravilnem položaju in podobno, potem veste, da imate opravka z nekom, ki išče težave in vas skuša zgolj impresionirati. 

Bodite kritično misleči: vsaka trditev, ki je ni mogoče točno dokazati s primerom ali slikovnim dokazom, je zgolj ugibanje in ne trditev! Ne kar na slepo sprejemati trditev čisto nikogar, četudi gre za visoko šolane ljudi. Namreč vsakdo lahko izkorišča svojo moč in vaše slepo zaupanje, da govori neumnosti. 

Pri vseh teh fizioterapevtskih diagnostikah gre v veliki meri za placebo učinek, kjer že celotna izkušnja obravnave, wellness terapevtskega okolja, prijetnega dotika ali prepričljive obravnave naredi svoje rezultate. Kratkoročno!

V resnici se pa morate zavedati, da takšna diagnostika ni primerna in iskanje vzrokov za bolečine v mišicah in sklepih, organih itd. NI MOGOČE BREZ MEDICINSKIH PRIPOMOČKOV IN JASNE SLIKE. 

KJE JE TOREJ PROBLEM?

Problem obeh pristopov je, da uporabljata medicinsko metodo razmišljanja, kjer vzrok vedno iščemo v anatomiji. Zato tudi fizioterapija in medicinska rehabilitacija, kot se ju učijo na zdravstvenih fakultetah, dajejo veliko pozornosti na anatomijo in iskanje vzrokov v anatomiji. 

Prvi pristop diagnostike je sicer pravilen, vendar je neuporaben, kadar nimamo jasnih poškodb v anatomiji. Pri prvem pristopu je torej intepretacija pogosto tista, ki je psevdoznanstvena, sama metoda pa drži, vendar ne v takšnih primerih. Kot bi uporabili kladivo, vendar morate sekati drva. 

Drugi pristop pa je docela psevdoznanstven in njegov uspeh temelji izključno na placebu in kratkoročnih občutkih. Ker zanesljive metode, kjer terapevt ugotovi anatomsko realnost znotraj pacienta brez, da bi uporabil medicinske intrumentene, ne obstajajo, je celotna diagnostika fizioterapije ali docela zgrešena ali pa v najboljšem primeru uporabna zgolj kot manjša pomoč v naslednjih korakih. Problem drugega pristopa je tudi v tem, da nam ponudi mnogo mnenj in idej kaj je narobe, in tako tudi mnogo terapij, rešitev…

Kaj pa je REŠITEV?

Kadar se soočamo z realnostjo, ki je ne moremo docela razumeti, je prvi korak to, da si to priznamo. Ne, da lažemo sebi in stranki naprej in ugibamo. Kot rečeno je problem obeh pristopov, da iščeta vzroke za težave vedno v anatomiji. 

V mnogih primerih kroničnih težav ali pa akutnih bolečin, ki so se vam nenadoma pojavile brez kake hude poškodbe, je v tem, da v resnici ni nič narobe v anatomiji ali pa je sprememba tako minorna, da jo nobena naprava ne zazna. 

Zato je edini zanesljivi način, kako se soočiti z bolečino, kadar medicinski pristop ne pokaže večjih poškodb: 

DA PREVERIMO, KAKO LAHKO PACIENT S SPREMEMBO ODNOSA DO SVOJEGA TELESA IN GIBANJA SPREMENI ALI ODPRAVI BOLEČINO!

Najbolj zanesljivo je, da torej preverimo, kaj delate/pacient dela v svojem življenju, kar bi morda lahko povzročalo bolečine. 

Ko dobimo “osumljence”, gremo v preizkus. Ko nam pacient pokaže možne problematične gibe, hitro lahko vidimo, katere obremenitve delajo problem naši stranki. 

Ker želimo, da naš pacient ohrani kakovost življenja in zopet lahko počne stvari, ki jih do sedaj zaradi bolečine ni mogel, se lotimo iskanja gibalnih vzorcev, tehnike, obremenitev, ki bi pacientu omogočale, da ohrani vsa opravila in to brez bolečin.

Po domače: učiti vas moram, kako upravljati – vaditi s svojim telesom, da boste zopet prišli nazaj v formo in zmožnost, da živite brez bolečin kakovostno življenje. 

Prvi medicinski pristop si domišlja, da lahko vedno v anatomiji odkrije “vzrok” za vašo bolečino in potem to nepravilnost v anatomiji tudi uspešno odpravi ali operira ali pozdravi. 

Drugi, bolj kineziološko-gibalni pristop razume, da takšne bolečine ni moč diagnosticirati na enak način. Kadar ne moremo podati jasne anatomske diagnoze, lahko poiščemo KAKŠNO početje človeku povzroča bolečino. Torej tu poiščemo vzrok v človekovem obnašanju, gibanju in ravnanju. 

Vzrok še vedno najdemo, vendar le ta nima veze z anatomijo. Možne spremembe v anatomiji so v takem primeru zgolj posledica naših nepravilnih ravnanj s telesom. In takoj, ko odkrijemo kaj počnemo narobe v našem gibanju, treningu, službi, doma itd. Potem lahko začnemo z iskanjem alternativ in rešitev. 

Primer rešitve:

Desna stran hrbtenice vas boli vsakič, ko dvignete roke pred seboj ali se sklonite dol in dvignete nazaj. 

Večinoma bi bilo pogubno iskati rešitve z zgoraj opisano medicinsko metodo. Najboljši način je, da preverite, kaj vam sklanjanje ali dvig rok spremeni glede obremenitve, da vam tako poveča bolečine. Potem se začnete učiti sklanjanja na neboleč način. Z razumevanjem, kako delujejo sile obremenitev, lahko bolečino prekinemo tako, da razbremenimo boleči del in bolje obremenimo vse ostale sklepe in mišice, ki “spijo”.

Temu modelu razmišljanja pravim: telo moramo uglasiti tako kot orkester. 

Če je en del telesa – en inštrument igral preveč , potem se pojavi bolečina. Simfonija telesa ni prava. Potrebno je ugotoviti, kateri je bil ta preobremenjeni in boleči inštrument in kako sedaj aktivirati ostale “inštrumente” oziroma sklepe in mišice. Tako človeku izboljšamo gibanje in mu omogočimo, da opravi funkcije in opravila, ki jih prej ni mogel zaradi bolečine, ki si jo je stalno povzročal sam.

NASVET: Ko se vam pojavi bolečina, najprej razmislite: “Kaj delam narobe, kaj sem delal narobe, da me sedaj boli sklep, mišica itd.”

Ne razmišljati v tej smeri: nekaj je poškodovano, obrabljeno – moram k zdravniku.

Šele ko boste razumeli, da se večino bolečin odpravi s pametnim ravnanjem s telesom, potem boste na zmagovalnem konju. Seveda drži, da ne boste mogli sami vedno najti vseh odgovorov kako pravilno gibati, trenirati, katere vaje so za vas primerne itd.

Zato smo pa na tem mestu tukaj mi. Mi, ki se ukvarjamo z gibanjem in razumevanjem kako pravilno gibanje lahko odločilno vpliva na vaše življenje in odpravo bolečin. 

Zakaj rehabilitacije, medicina in fizioterapija pogosto NE delujejo?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Ta zapis bi lahko poimenoval tudi bolj točno: Kruta resnica o izobraževanju.

Ali pa – Analiza, zakaj vam profesorji ne odgovarjajo na maile?

Zapis namreč leti na mnoge licence, tečaje in seveda visokošolsko izobraževanje, predvsem v smereh fizioterapije in kineziologije. Zapis je namenjen vsem mladim študentom, bodočim študentom in drugim, ki se odločajo za različne tečaje s področja fizioterapije ali kineziologije.

Kot mlad človek, ki se še odloča o svoji prihodnosti, pridete na fakulteto polni upanja, da boste dobili veliko znanja za uspešno delo v prihodnosti. Nakar po nekaj letih študija ugotovite, da temu ni tako in pogosto ostanete brez znanja.

Naj povem, da je zapis v modernem času tiktokanja in stokanja tudi test, koliko pozornosti imate za branje poglobljenih modrosti. Kdor bo prišel do konca, verjamem da bo tudi v življenju pri delu kot fizio ali kinezio prišel do konca! 

Resnica boli.

Zato je prav, da razumete to analizo izobraževanj, saj boste po soočenju z resnico bolje vedeli, kako morate vlagati v svoj razvoj že ZGODAJ in ne naivno pričakovati, da so vaši učitelji – profesorji zakladnice znanja, ki vam bodo omogočile dobro kariero.

Z laganjem samim sebi pometamo probleme pod prag in počasi zasmrajujemo družbo!

Poglejmo si, kaj je problem s fakultetami in izobraževanjem? Na koncu vam še ponudim rešitve za življenje in vašo kariero.

1. Kaj je problem s fakulteto-ami? Incentive problem ali problem zgrešene motivacije profesorjev?

Glavni problem fakultete je t.i. agency ali incentive problem. Zaposleni na fakultetah preprosto niso nagrajeni za uspešno pedagoško delo. Ta problem je viden na vseh fakultetah, ne glede na smer.

Vendar se moramo zavedati, da imamo vsaj dva tipa fakultet: tiste, ki se ukvarjajo s preučevanjem abstraktnih vprašanj in makro procesov na družbenem ali svetovnem nivoju. Primer: filozofija, humanistične vede, fizika, matematika…

Drugi tip fakultet bi moral preučevati drugi tip znanja: praktična znanja. Smeri in discipline, ki se ukvarjajo z razumevanjem zelo praktičnih poklicev. Za te smeri velja, da bi vam morale ponuditi znanje, ki bi vam omogočilo neko sposobnost – vesščino za opravljanje poklica. 

Takšne praktično naravnane discipline in smeri so: fizioterapija, kineziologija, športno treniranje, zdravstvena, …

Če dobro pomislimo je t.i. incentive problem fakultet še višji na področjih smeri, ki bi morale biti praktično-obrtniško naravnane. Sistem visokega šolanja je zastavljen tako, da je profesor nagrajen SAMO za akademsko delo, NE pa za uspešno uvajanje študentov (ki bi morali biti glaven fokus univerz) v realno življenje in delo. 

Kar pomeni, da je od dobre volje profesorja odvisno, koliko časa bo namenil mojstrenju svojih retoričnih sposobnosti, karizme, zanimivosti predavanj, uspešnosti svojih študentov v realnem svetu, in pridobivanju novih veščin NE-akademskega, pač pa fizioterapevtskega ali kineziološkega poklica. Pogosto je ob vseh akademskih zadolžitvah profesor celo KAZNOVAN s padcem na akademski lestvici, če preveč časa nameni študentom in mojstrenju predavateljskih sposobnosti, saj je njegov status, ugled, plača odvisna predvsem od časa, ki ga posvetu objavljanju študij itd. Prav tako naj omenimo, da ob vseh zadolžitvah profesorji niti nimajo motivacije postaviti študentov na prvo mesto. 

Da, mladi študenti. Tu se skriva razlog, zakaj vam profesorji odgovarjajo na maile z večmesečno zamudo. Ali pa sploh ne odgovorijo nikoli. Oh ja, jaz imam še vedno nekje nekaj mojih mailov profesorjem iz leta 2009, ki niso bili nikoli odgovorjeni…. 

Skratka, prvi problem fakultet je: profesorji in raziskovalci so tam primarno zaradi akademskega dela in ne zaradi pripravljanja vas študentov na poklic fizioterapevta ali kineziologa!

2. Problem fakultet za fizioterapijo in kineziologijo: praksa vs. akademsko življenje

Kot sem napisal zgoraj: fizio in kinezio sta izjemno praktično naravnana poklica. Gre za delo s sočlovekom in mnogo znanja, kako nekoga dvigniti iz bolečin in ga naučiti, kako biti gibalno neodvisen. 

Gre za celo paleto različnih verbalnih, manualnih, mehanskih, psiholoških, motivacijskih, retoričnih, emocionalnih tehnik in znanj, ki jih za uspešno delo potrebujemo. 

Žal akademsko delo NI primeren način odkrivanja takšnih subtilnih praktičnih znanj. Če se matematike lahko naučite z gledanjem v powerpoint in branjem knjig in reševanjem računov, se žal kineziologije in fizioterapije NE boste. NIKOLI. Tu boste delali s sočlovekom, ne s svinčnikom ali v laboratoriju. To tudi razloži dejstvo, zakaj nekdo, ki je dokončal fiziko ali matematiko – ne glede na ocene, definitivno bolje razume fiziko in matematiko od povprečnega človeka; medtem pa nekdo, ki je končal kineziologijo ali fizioterapijo, NI NUJNO boljši v delu s sočlovekom v bolečinah, kot pa nekdo, ki teh smeri ni študiral, vendar ima dobro razvit emocionalni IQ in zna dvigniti ljudi. 

Preko powerpointa, zastarelih knjig fizioterapije in anatomije, sedenjem in dolgočasjem na predavanjih, občasnih obiskih ambulant… se ne boste naučili ne fizioterapije, ne kineziologije. Po 4 letih boste še vedno lahko enako izgubljeni s pomanjkljivo samozavestjo kot na začetku. 

Razlog je jasen: plavanja se NE učimo v učilnicah, pač pa je potrebno v vodo in se zmočiti. Se strinjamo? In fizioterapija ali kineziologija spada pod plavanje, ne pod filozofijo. 

Skratka, drugi problem fakultet za fizio in kinezio je: akademsko preučevanje primarno praktičnih poklicev je usodna zmota, ki ne rodi dobrih rezultatov. 

Pomislite sledeče: kolikšen odstotek študentov fizioterapije in kineziologije si želi postati profesor fizioterapije in kineziologije?

In kolikšen odstotek se vas/jih je vpisalo na te fakultete, ker si želi pomagati ljudem in jih narediti močnejše in brez bolečin? Žal se na fakultetah pripravljate IZKLJUČNO in SAMO za prvo službo. Kar tragično pomeni, da mnogi žive v upanju, da se izobražujejo za fizioterapevta ali kineziologa, v resnici se pa izobražujejo za PROFESORJA fizioterapije ali kineziologije. In nekdo, ki na fakulteti predava o anatomiji mišic ali pa biomehaniki, NI TISTI, ki bi vašo babico z bolečinami križa odrešil muk ali pa vas naučil nebolečega pobiranja bremen ali dvigovanja uteži po operaciji kolen, itd. 

Šolski sistem preprosto sili profesorje v razvoj “znanj”, ki jih študenti praktično ne potrebujejo za svoje delo, ali pa jih potrebujejo v zelo zelo abstrakni obliki, pri čemer zanemarjamo dejstvo, da večina človeštva NI abstraktno misleča, pač pa praktično misleča. Večina ljudi se dobro uči ob praktičnem preizkušanju na lastni koži in NE z učenjem abstraktnih pojmov. To dejstvo velja tudi za profesorje. Nihče se ne bo naučil plavanja s 4-letnim buljenjem v powerpoint, pač pa z odlično strukturiranim treningom v vodi, kjer teoretične principe počasi srkamo in izpeljujemo iz napak med plavanjem. V resnici dobro učenje pomeni soočanje s prakso, pri čemer vsakič potegnemo majhen delček abstraktne teorije iz tega, kar smo v praksi se naučili. 

Kar lahko zamerimo profesorjem je zgolj to, da še vedno vztrajajo v zagovarjanju sistema, ki jim prinaša relativno ugodne in varne službe z veliko privilegiji in da si delajo utvare, da je tak sistem, ki je ugoden za njih, ugoden tudi za bodoče fizioterapevte-kineziologe. Tudi tisti, ki imajo kaj pametnega povedati čez tak akademski sistem, zagovarjajo zgolj kozmetične popravke in ne naslavljajo samega problema pretirane akademizacije študija fizioterapije in kineziologije. 

3. Problem: privat šole žal niso nič kaj dosti boljše.

Vsak pameten bralec, ki razume prvi problem in drugi problem, ki sem ju opisal in zna logično sklepati, bo rekel slednje: “Aha, ampak, če grem na privat fizioterapijo-kineziologijo bo pa boljše, saj tam lahko izbirajo profesorje iz prakse in pritisk na akademske nazive ni tako velik. Študent se bo dejansko učil praktičnih znanj od ljudi, ki imajo stik z realnimi strankami! “

Hja, žal ta opazka drži le deloma. Nihče od privatnih izobraževanj se ne upa biti drzen in roko na srce – dober denar lahko zaslužijo, če niso drzni in intelektualno prodorni. Ker je lestvica kakovosti izobraževanja na državnih fakultetah tako nizka in študenti na koncu tako malo dobijo in tako malo pričakujejo, je za privatne fakultete pogosto dovolj, da ponudijo zgolj malce sfrizirano podobo državnih programov. Ne smemo pozabiti, da privatne fakultete MORAJO slediti enakim regulacijam kot državni programi. Kar pomeni, da ne smejo ponujati znanja, ki je dejansko najbolj uporabno na trgu, pač pa znanje, ki ga predpišejo na ministrstvih. Kurikulum lahko malce prilagodijo in izboljšajo, vendar ne veliko. 

In kot rečeno, lestvica je postavljena tako nizko, da so pogosto privatni programi zadovoljni že, če lahko rečejo, da imajo kakšno uro prakse več. 

Naj omenim tudi to, da pogosto na fakultetah namerno naredijo življenje študentom “umetno težko” na tak način, da vas bodo zasuli s popolnoma irrelevantnim pisarjenjem dolgih spisov, nalog in podobne birokratske navlake samo zato, ker je to najlažji način, kako nekaj narediti umetno zahtevno. 

Prave zahtevnosti, ki zahteva tudi čisto druga znanja od profesorjev in veliko angažmaja – kako delati z ljudmi, razumeti poškodbe, bolečine, pristope k odpravi, kako komunicirati z ljudmi, kako doseči rezultat z ljudmi… tega pa žal ne boste videli.

4. Problem: tudi privatni programi so v resnici državni programi.

Prednost privatnega sektorja bi morala biti v svobodi odločanja in odkrivanja kaj študenti-stranke dejansko potrebujejo. Vendar pogoj za to je prosti trg. Tega pa nikakor ni, sploh pa ne v t.i. zdravstvu. Lahko bi rekli, da je zdravstvo prav zaradi tega tako nezdravo in stagnirajoče.

Žal so privatne fizio fakultete kot tudi privatne fizio klinike v resnici skoraj državni in svobode je tu zelo malo. Ker je jasno opredeljeno vnaprej, kakšen način obravnave in znanj mora imeti fizioterapevt ali kineziolog kot poklic, to pomeni, da tudi fakultete ne ponujajo tistega, kar dejansko najboljše deluje na trgu, pač pa tisto, kar na reguliranem trgu fizioterapevti morajo ponujati. 

Tako dobimo sistem neskončne stagnacije, kjer se ena mikro sprememba v znanju zgodi vsake nekaj let, medtem ko v realnosti družba potrebuje čisto drugačen pristop. Če pogledamo vsebino predavanj, predavatelje in profesorje v državnih ali privat fakultetah bomo videli, da imajo leta ali nekje celo desetletja enak kurikulum! In kot rečeno v praksi ni veliko boljše, saj je poklic fizioterapije tako reguliran, da si tudi privatniki lahko privoščijo popolno stagnacijo in bodo še vedno imeli stranke – saj ni boljše ponudbe.

PRIMER: 

Medtem, ko v družbi vsi, ki delamo s populacijo z bolečinami že leta in leta, vidimo močno povezavo učinkovitosti med pravilno vadbo moči in odpravo različnih tipov bolečin in poškodb ali pooperativnih stanj, so vse fakultete iz smeri fizioterapije in kineziologije še dolga leta za dobro prakso. Ne samo, da ne učijo teh za študente najbolj uporabnih znanj, pač pa pogosto niti v teoriji ne omenjajo znanj, ki v moderni praksi pripeljejo do cilja. 

Ok, gremo od analize slabosti do…

Rešitve za vse trenutne in bodoče študente

Življenje je borba – zato pojdite v življenje, ne v klopi! 

Kaj storiti? Kako postati uspešen v kineziologiji ali fizioterapiji?

Na podlagi izkušenj večletnega dela s študenti svetujem, kako se odločiti v življenju, da boste uspešni. Gremo!

1. korak: ali ste sploh ustvarjeni za delo z ljudmi? 

Kdor se vpisuje na fizioterapijo ali kineziologijo, naj najprej stopi pogledat realno delo v kineziološkem centru, kjer bo videl delo kineziologa in fizioterapevta v real time.

Vsakemu nadebudnemu fantu ali dekletu vedno dovolimo, da si pride pogledat, kako dejansko izgleda naš poklic. Tu boste hitro videli, ali sploh imate željo, da osvojite sposobnosti, ki so potrebne za tak poklic. Naj jih nekaj naštejem: odprtost do ljudi, želja po poučevanju ljudi, retorika, motivator (ali imate več energije in pozitivnosti od večine?), sposobnost razumevanja mehanike gibanja in delovanja sil, dober emocionalni IQ, sposobnost, da delate dolge ure in imate veliko potrpežljivosti z ljudmi…

Ni nujno, da te talente že imate. Lahko ste sramežljivi, boječi dotikanja ljudi, neuki mehanike gibanja, slabi v komunikaciji in vodenju… Tudi takšne posameznike pri nas na tečaju naučim, kako postati kompleten in sposoben človek. Vendar je potrebna glavna sestavina:

Želja in pripravljenost, da se izboljšujete. Pripravljenost, da se zmočite in začnete plavati. Pripravljenost, da kljub letom študija in tečajev morda še niti približno niste dobri v vodenju kinezioloških skupin rehabilitacij ali pa manualne obravnave 1 na 1. Če se vam dopade način dela kineziologa ali fizioterapevta in imate vsaj ti dve glavni sestavini: potem boste lahko postali nekoč uspešni v tem poklicu.

2. korak: stopite v akcijo.

Če ste se že vpisali na katero od obeh smeri, potem vedite slednje: pojdite pogledat delo kineziologa in fizioterapevta ŽE DANES. Ne čakati. Na fakulteti boste dobili papir, vendar papir vam ne bo dal kruha na mizo. 

Če želite delati prav specifično v rehabilitacijah v kaki fizio ambulanti ali bog ne daj v javnem sektorju, potem boste žal morali narediti diplomo fizioterapije. Če nimate veliko ambicij, potem verjetno niti niste prebrali tega članka do te točke, tako da na vas se ne mislim obračati. Za vse, ki pa imate ambicije biti uspešni v fizioterapiji/kineziologiji pa svetujem, da med študijem čim več časa posvetite delu na tistem področju, ki vas zanima. 

Da, če ne boste dobili dela v kaki ambulanti, pa pojdite v športni center ali kineziološki center in tam opravljajte prakso. V vsakem primeru med študijem delajte na področju, ki ga študirate, saj vam študij kaj več kot občasnih dobrih predavateljev ne bo ponudil. 

Prav tako se morate zavedati, da je zdravstvo tako regulirano in stagnirajoče na starih metodah dela, da vas večina mladih NIKOLI ne bo zdržala dolgo čas v tako rigidnih sistemih, kjer je vsaka svoboda uma in inovativnost v kali zatrta. 

To pomeni, da vam diploma iz fizioterapije tako velike prednosti za življenje in dobre zaposlitve ne ponuja. Za kineziologijo to tako ali tako že vemo, saj uradno trenutno diploma kineziologije ni vredna kaj dosti več od kakega osebnega trenerja, saj veliko možnosti zaposlitve v javnem sektorju še ne ponuja, v privat sektorju pa pogosto zaradi preveč akademske narave študija kineziologije, študenti kineziologije nimajo nič večjih kompetenc kot tisti, ki so študirali športno vzgojo ali treniranje.

Diploma iz fizioterapije pa vam torej pride prav samo, če bi želeli delati v zares slabih pogojih javnega zdravstva, kar pa kot rečeno – verjetno ni ambicija tistih, ki ste prebrali moj prispevek do sem. 

Nasploh bi rekel, da je glavni problem mladih kineziologov ali fizioterapevtov prav to, da ne znajo govoriti. Po domače: na fakulteti jih tako ubijejo z nesmiselnimi nalogami, uničenjem samozavesti, da pogosto sploh nimajo poguma, da bi začeli. Ko pridejo k meni v telovadnico večini manjkajo osnovne kompetence komuniciranja in razumevanja osnov treninga moči. Predvsem pa manjkata odpiranje ust in karizma pred strankami!

Moj nasvet: če želite delati prav na področju rehabilitacij, je trenutno najboljša izbira sledeča: 

A. Diploma iz fizioterapije + vmes delo v kineziološkem centru.

Z diplomo fizioterapije in potem še mukotrpnim strokovnim izpitom in “prakso”  boste dobili uradne papirje. Z vmesnim delom v kineziološkem centru med samim študijem boste pa dobili neprecenljive izkušnje in dejanske resnične kompetence, s katerimi boste po koncu študija že lahko dobili službo v privat kinezioloških centrih.

Zakaj toliko poudarjam to razliko, da pojdite študirat na fizioterapijo, vendar delat v kineziologijo?

Ker realno, kineziologija oz. vadbena fizioterapija JE SEDANJOST IN JE PRIHODNOST. Prihodnost rehabilitacije je v strokovnjakih gibanja. Tukaj se dosega boljše rezultate kot v klasični fizioterapiji, vendar ker je sistem zastarel in reguliran, boste rabili papir fizioterapije. Prav tako ne pozabite, da se v modernih kinezioloških centrih naučite tudi veliko tistega, kar je pozitivno pri manualni klasični fizioterapiji, saj jo tudi uporabljamo. 

To je najboljša opcija, da postanete boljši od povprečja. 

B. Druga najboljša opcija: študij kineziologije + vmes delo v kineziološkem centru. 

Diploma kineziologije je preprosto glede na zakonodajo manj vredna kot diploma fizioterapije. Zato je to druga opcija. Diploma fizioterapije vam omogoča več svobode pri oglaševanju in več zaposlitvenih možnosti. Zato je ta kombinacija druga najboljša opcija. 

C. Tretja najboljša opcija: samostojno delo z ljudmi in praksa v kineziološkem centru

Tu gre za ljudi, ki so samouki. Tak človek sem jaz. In večina ljudi, ki je naredila svoje metode ali odkrila nove sisteme treniranja in rehabilitacij. Ker gre v osnovi za izumitelje, taki ljudje ne funkcionirajo dobro v neuporabnih študijskih programih. Prav tako ne potrebujejo vnaprej tlakovane poti v življenju, pač pa si jo ustvarijo sami. Tudi znana AEQ metoda je nastala tako. Pilates tudi. 

Ta opcija pomeni, da lahko začnete že DANES. Že danes lahko začnete delati z ljudmi in ustvarjati novo znanje in pristope. Tako realno nastaja kineziologija in tako nastaja fizioterapija . Ne na fakultetah, pač pa na terenu od strastnih inovatorjev, ki s svojim delom pomagajo ljudem.

Vendar to je tretja opcija zaradi enega razloga: ali ste takšen človek? Gre za naravo karakterja in če ne veste, kako bi začeli in ali ste že takoj zreli za samostojno pot, potem vam raje svetujem prvi dve opciji. Ali pa se oglasite pri nas na tečaju in morda boste takoj pokazali svoj talent…

Toliko iz moje strani. Kdor je prebral toliko strani te poglobljene vsebine, pomeni, da razume opisano problematiko in verjetno posedujete več motivacije kot povprečni ljudje. Upam, da sem vam pomagal z nasveti in opisom realnosti.

Kdor pa že v štartu ni razumel mojih misli in opažanj – verjetno niti ni prišel do sem, do konca. 🙂

Vse pa vabim, da se oglasijo pri meni in vidijo delo fizioterapevta in kineziologa v živo! Pišite mi za kakršnakoli vprašanja!

Kruta resnica o študiju fizioterapije in kineziologije
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Tisto, kar deluje na dolgi rok, ni prijetno. Kar deluje na kratek rok – je prijetno. 

Od strank, ki pridejo do mene zaradi bolečin v križu ali kolenih, pogosto slišim izjave, kot so: “Jaz že treniram, veliko hodim v hribe in vozim kolo, to mi je res všeč!” Ali pa: “Redno hodim na jogo in pilates, veliko vaj delam za hrbet s trenerjem in te vaje mi zelo ustrezajo!”

Enkratno! Pohvalno! Vendar vse te aktivnosti spadajo pod kategorijo: REKREACIJA, ZABAVA, HOBI, SPROSTITEV, DRUŽENJE, TEKMOVANJE S SEBOJ…

Kadar delamo neko fizično aktivnost, ker v njej uživamo, bodisi v druženju z ljudmi, bodisi v sami naravi aktivnosti, to delamo zato, ker nam takšna aktivnost predstavlja veselje. Napor ob aktivnosti nam sploh ne izgleda kot napor, ker nas celostna izkušnja sprosti.

Telo nujno potrebuje spontano gibanje, v katerem uživamo. To bi morali početi vsak dan. Gibati se v aktivnostih, ki nam dajejo veselje, družbo, motorične sposobnosti, zdravo tekmovalnost, napor in znoj…

Ampak takšne aktivnosti vam ne bodo odpravile bolečin hrbta, kolen…

Kot vse v življenju, nam bo napredek v primeru pojava bolečin dal samo usmerjen trening motoričnih izboljšav in gibalnih sposobnosti. Takšen trening pa zagotovo NI prijeten. Prijeten je občutek veličine, ko vidimo, kako smo dvignili sebe in svoje telo ven iz bolečin. Ampak sam proces je težek. Kajti gremo preko svoje cone ugodja. 

Kaj to pomeni?

Razlog, zakaj ste dobili bolečine, se skriva v vas samih. V načinu, kako VI ravnate s svojim telesom, sklepi, mišicami… 

To pomeni, da ste bodisi v svojem treningu, aktivnostih ali življenju nasploh NEKAJ počeli s svojim telesom, kar telesu NE USTREZA. Zato ste dobili bolečine. Bolečine med gibanjem ali sedenjem so znak, da ste določen del mišic ali sklepov preobremenili. 

Še bolj po domače: bodisi ste se gibali napačno, ali pa vaši sklepi in mišice niso na obremenitve dovolj dobro pripravljeni – in vaše aktivnosti in ponavljajoči gibi k temu celo negativno prispevajo! 

Bolečine, ki jih dobite zaradi napačnega gibanja

Lep primer napačnega gibanja so pogosto prav bolečine v hrbtu. Le-te ljudje pogosto razvijemo zgolj zato, ker se skozi leta življenja in aktivnosti gibamo vedno bolj malomarno, in ne zato, ker bi imeli prešibke mišice. Če temu dodamo še vestno upoštevanje zgrešenih nasvetov mnogih ljudi, ki vam želijo dobro – dobimo dober recept povprečnega človeka, ki danes trpi za bolečinami hrbta: dela vaje, upošteva nasvete – pa ga še vedno boli! Verjetno se najdete v tem scenariju.

Te vrste bolečin se lahko odpravi samo tako, da pogledamo, katere vrste obremenitev vam delajo težave in se naučite uporabljati telo tako, da si ne povzročate bolečin. Odpravo bolečin torej lahko dosežemo samo z iskanjem vzroka in potem vestnim in doslednim upoštevanjem pravilnega gibanja.

Gre za mentalni napor, ki vam omogoča izboljšavo motoričnih sposobnosti. Boljše motorične sposobnosti vam bodo omogočale lepše gibanje za sklepe in mišice, kar bo vodilo v rehabilitacijo oziroma postopno odpravo bolečin. Včasih je rezultat takojšen, ko se recimo nehamo naprezati pri sedenju ali hoji, včasih je potrebno malce dlje. Vendar takoj, ko se naučimo boljšega gibanja, vidimo izboljšavo. 

Lekcija je sledeča; bolečin, ki nastanejo zaradi napačnega gibanja, NI mogoče odpraviti zgolj z aktivnostmi, ki so nam všeč in se ob njih dobro počutimo. NI jih mogoče odpraviti s terapijami, pri katerih NIČESAR ne spremenimo na svojem odnosu do telesa in motoričnih sposobnostih. 

Odprava je mogoča samo s pravilno izbiro vam ustreznega nebolečega gibanja, s katerim boste lahko opravljali prej boleče aktivnosti + dosledno upoštevanje in spremembo gibalnih navad. 

Ker bolečine v hrbtu ljudje pogosto čutijo/čutite tudi pri enostavnih in lahkotnih stvareh, vedite, da je tkivo razboleno zato, ker ste tisti del telesa preobremenjevali. Ne zato, ker bi bilo prešibko. Pač pa zato, ker ostale mišice niso naredile dovolj, da bi pomagale razbolenemu delu. Zato moramo najprej krepiti gibalno čistost, in ne moč mišic. 

Pri odpravi bolečin hrbta gre torej v prvi fazi predvsem za mentalni napor discipline in zato so takšne vaje in gibanje močno drugačne od klasične rekreacije. Tu sta potrebna resnost in disciplina in to ni prijetno. Prinese pa dolgoročne spremembe na bolje v nasprotju z dragimi terapijami, ki vas ohranjajo tam, kjer ste.  

Bolečine, ki jih dobite zaradi prešibkih mišic

V nasprotju z mnogimi bolečinami hrbta, so bolečine okončin – ramena, kolena itd. najpogosteje rezultat pomanjkanja moči mišic v okončinah, ki opravljajo delo, ki nam je trenutno boleče. Ta vrsta bolečin prav tako ne izgine s počitkom, saj je problem v preslabi adaptaciji mišic na obremenitve. Tu je prav tako potreben napor, s tem da gre za napor mišičnega dela in osredotočenosti na dobro izvedbo krepilnih vaj. 

Ampak tudi tukaj velja dejstvo: če ste do sedaj hodili v fitnes, ker ste v tem uživali – pri vajah za odpravo bolečin mišic NE boste uživali. Gre za napor, in napor je neprijeten. Večji kot je napor, bolje boste mišice adaptirali in posledično hitreje okrevali. 

POVZETEK: Kadar se torej soočate z bolečinami mišic ali sklepov, vedite sledeče: bolečine lahko odpravite SAMO z naporno krepitvijo pravih mišic, ali pa z napornim delom na sebi in boljši gibalni motoriki. 

To vam bo omogočilo tudi dolgoročni uspeh, kjer se enake težave ne bodo ponovile. Samo takrat, ko dejansko nekaj spremenimo na sebi, se lahko odpravi bolečine dolgoročno. Sprememba se mora zgoditi v možganih v vaši gibalni navadi, ali pa v mišični moči. Strokovnjaki za gibanje vam moramo pravilno svetovati, kaj točno od tega morate izboljšati. Vendar dejstvo ostaja, da samo VI preko NAPORA lahko dosežete spremembo na bolje. In to trajno!

Zakaj vadba in odprava bolečin NE moreta biti prijetna?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Ste dobili diagnozo kjer piše: SPONDILOLISTEZA? Berite dalje, ste na pravem mestu…

Spondilolisteza je beseda starogrškega izvora, ki v dobesednem prevodu pomeni: Spondylo- vretence in pa listeza (elisthe) ali po slovensko zdrs. Spondilolisteza torej v prevodu pomeni- zdrs vretenca.

Gre za poškodbo zadnjega dela vretenca, gre za tisti del vretenca, ki ga lahko otipate s prsti po hrbtenici (kostni izrastki zadnjega dela hrbtenice). Vretence je sestavljeno iz glavnega dela kosti, ki je bolj okrogle oblike in pa iz zadnjega dela, kjer se vretenca povezujejo skupaj.

In spondilolisteza pomeni prav to: Zlom tistega dela kosti vretenca, ki se povezuje in fiksira z drugim vretencem . To lahko lepo vidite na zgornji sliki.

Ker je sedaj kost, ki stabilizira vretence zlomljena, to pomeni, da se vretence lahko pomika naprej ali celo nazaj med našim gibanjem in obremenitvami. Če se pomika nazaj, imamo poleg spondilolisteze nov izraz: retrolisteza. Retrolisteza na žalost ne pomeni nič trendovskega iz retro časov, pač pa preprosto: pomik vretenca nazaj v nasprotju s spondilolistezo, kjer se vretence pomika naprej.

Ker gre glavni kanal živcev po spinalnem kanalu hrbtenjače (na sliki obarvano z rumeno), vsak pomik vretenca seveda lahko utesni živčno korenino ali pa celoten živec. To lahko povzroča bolečine po različnih delih, najpogosteje gre za bolečine v spodnjih okončinah, sploh ker je večina spondilolistez v ledvenem delu.

Kaj pa spondiloza in spondiloliza? Joj, koliko čudnih izrazov, ki so si tako podobni. Spondiloliza je podobna spondilolistezi. Spondiloza pa ne. Spondiloliza nakazuje enak zlom zadnjega dela vretenca, vendar brez pomikanja vretenca naprej ali nazaj. Gre torej za lažjo obliko spondilolisteze, ki je večinoma neboleča. Spondiloza pa pomeni artritis ali obrabo hrustanca v vretencih hrbtenice. 

KAKO NAPREJ?

Ko enkrat dobimo diagnozo spondilolisteze s slikanjem MRI ali rentgenom se moramo vprašati – katere obremenitve nam povečajo bolečine?

Namreč bolečina spondilolisteze je zelo odvisna od mehanike gibanja. V večini položajev pri lažjih oblikah zlomov spondilolisteze bolečin ni. Povečajo se le pri različnih sklanjanjih, dviganjih bremen (strižne sile) , rotacijah in predvsem pri PREMIKIH. Kadar se zgodi premik v hrbtenici, to izzove tudi pomik vretenca in to lahko draži živčno korenino.

ALI JE ČAS ZA STRAH IN PANIKO?

Ne, nobene panike prosim! V kolikor je spondilolisteza rezultat dolgotrajnih obremenitev skozi življenje, to pomeni, da ni šlo za hujšo akutno poškodbo, pač pa dolgotrajno počasno obrabljanje kosti. Ljudje, ki so veliko v ekstenzijskih ali iztegnjenih, poravnanih držah v zaklonu hrbtenice so bolj nagnjeni k takšnim zlomom. Plesi, gimnastika, akrobatika, športi kjer je hrbtenica pogosto v zaklonu – položaj na surfu leže na trebuhu…

Če je stanje resno, se tako ali tako določi pri slikanju in če je potrebna operacija takoj, potem jo boste dobili. Vendar se take oblike zgodijo samo pri nesrečah.

Pri vseh situacijah, kjer kirurg ni prepričan v takojšnji poseg in tudi vaše bolečine niso ves čas neznosne – svetujemo, da minimizirate bolečine s pravilnim treningom!

REŠITEV BREZ OPERACIJE: REDEN TRENING MOČI!

Edina neoperativna rešitev za spondilolistezo je reden trening moči. Ker je zlomljeno vretence že tako nestabilno, ne svetujem dodatnega treninga gibljivosti ledvene hrbtenice, ker ponavadi ravno razmigavanje lahko boli. Potrebujete stabilizirati hrbtenico, da zmanjšate premike in pojav bolečin živca.

1. Učite se pravilne stabilizacije trupa. Popek notri in medenično dno vam tukaj ne bosta pomagala. Postopka pravilne stabilizacije trupa se lahko naučite pri Mehaniku hrbta osebno ali pa pri enem od njegovih sodelavcev.

2. Učite se rotacij , obračanj, premikov, vseh gibov, ki vam trenutno delajo težavo – vendar se jih naučite tako, da vam ne bodo delali težav! Temu v mojem postopku metode Mehanik hrbta pravim HIGIENA GIBANJA. To prilagodimo glede na potrebe življenja vsakega posameznika. Postopek pravilne higiene gibanja je ključen pri spondilolistezah. Naučite se ga pri Mehaniku hrbta.

3. Izvajajte trening moči s stabilno hrbtenico. Tako boste ne le okrepili mišice, pač pa se naučili tudi kako izvajat prej boleče gibanje na neboleč način.

Skozi vse tri korake vas peljem jaz ali moji sodelavci. Če se ne odločimo za operativni poseg, se moramo naučiti kako čim več odnesti od življenja, kljub temu, da živimo s spondilolistezo.

Vedite, da se zlom spondilolisteze sam od sebe večinoma ne bo zacelil, ker je del kostnine preveč odmaknjen in se tam dogaja preveč gibanja. Zato je trening in učenje gibanja s stabilno ledveno hrbtenico pomembno, če se želite izogniti operaciji.

KAJ PA OPERACIJA?

Operacijo predlagamo samo takrat, kadar je stanje tako resno, da vas zdravniki takoj napotijo na poseg ali pa takrat, ko že dlje časa resno trenirate za moč in stabilnost, pa imate še vedno dovolj veliko probleme, ki vas ovirajo v življenju. Za vse, ki vas zanima neoperativno kontroliranje spondilolisteze in odprava bolečin, smo vam na voljo z našo metodo Mehanik hrbta. Kontaktirajte nas tukaj…

SPONDILOLISTEZA: Kako se je lotimo brez operativnega posega?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Kaj mi lahko namestite kineziotaping? Tak klic sem prejel danes, ne boste verjeli: od kolegice fizioterapevtke.

Ker jo zaradi kašljanja boli rectus abdominis – six pack – bi rada, da ji kdo namesti famozne kinezio trakove. Vprašal sem jo, zakaj ji to ne naredijo sodelavke fizioterapevtke (verjetno ni vedela, da se pogovarja z največjim nasprotnikom fizioterapevtskih vraževerij) in mi reče nekaj v stilu, da tega ne delajo, ker nimajo licence. Malce mi je šlo na smeh, priznam.

No, gre za precej klasičen način razmišljanja ljudi, ki verjamejo v vraževerja. In eno od teh vraževerij je, da kineziotaping dejansko deluje. 

Trditve ljudi, ki verjamejov te trakove, so sledeče: kinezio trakovi naj bi izboljšali vse: od moči, propriocepcije, stabilnosti, občutka bolečine …. 

Pa poglejmo, kaj pravijo študije in tisti, ki so dejansko preučevali ne-uspešnost kinezio trakov: 

Študija je preučevala učinek kinezio trakov pri zdravi populaciji in pri populaciji z utesnitvijo subakromialnega prostora v ramenskem obroču. In kaj so ugotovitve? Ni učinka. Pri treh lastnostih – moč, propriocepcija in kinematika gibanja NI bilo ugotovljenih nobenih sprememb pri ljudeh s kinezio trakovi in ljudeh brez trakov.

Verjamem, da ste se počutili boljše po trakovih. Vendar gre za minimalen placebo učinek. In ne, placebo ni kul. Ni dobro vero polagati v stvari, ki dokazano ne delujejo. Imejte vero – vendar vero v resnico. 

Kaj ni bolj etično in hkrati učinkovito, da raje verujete v tisto, kar deluje in vam resnično izboljša moč in stabilnost sklepa? Recimo… trening za moč? Tu je potrebna disciplina, ne moreš samo nalimat trakove.

Drugi primer študije je, ko so preučevali vpliv kineziotapinga na rezultate v športu. Rezultat? Ni rezultatov – v športu. Prav tako je precej neumno s trakovi pokazati nasprotnikom, kje si šibek in kje te boli. 

Trakovi so bili nekaj časa popularni med športniki, sedaj pa tudi sam opažam vidno upadanje navdušenja. 

Športnik naj svoje navdušenje raje usmeri v pravilen trening in vero v tisto, kar dejansko je verovanje in ima globlji smisel. 

Barvasti Selotejp pa lahko uporabi za zavijanje novoletnih daril in kakšne sadomazo igrice z dekletom v postelji. Sej ne, da sem sprobal, samo ideje predlagam:)

Tretja študija preučuje učinek kinezio trakov oz. pomanjkanje le-tega pri mišično skeletnih bolečinah, kot so bolečine v križu in druge. Učinek je bil opažen kot minimalen v primerjavi z lažnimi trakovi. 

Prav tako ni bilo opaženih nobenih posebnosti pri tehniki nanosa, s katero se praktikanti kineziotapinga radi kitijo. Kar pomeni, da je popolnoma nepomembno, kakšno tehniko uporabe kineziotapinga bodo uporabili “strokovnjaki”, stvar je popoln bullshit oz. new age ritual.

Za vse te koristi, ki naj bi jih taping imel, lahko “okrivimo” človeško vraževerje. Radi verujemo, radi verujemo v čarobne lastnosti čisto nečarobnih predmetov. Zato se kot otroci igramo Harryja Potterja in letimo na leteči metli, čeprav je to zgolj sirkova metla od babice. 

Zavedajmo se svojega biasa, svojih nagnenj k fantaziranju in raje fantazirajmo tam, kjer je to produktivno: kako bomo s pravilnim treningom odpravili bolečine v hrbtu ali pa postali boljša različica samega sebe.

In to tudi udejani-mo-te. 

Kineziotaping: new age sranje, ki je dokazano… neučinkovito?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Nedolgo nazaj je izšla meta analiza (preučevanje več študij), ki je preučevala ne-učinkovitost fizioterapevtskih obravnav.

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/37805175/

Rezultati so za marsikoga ne-pričakovani: fizioterapija ni nič bolj učinkovita če jo obiščete večkrat ali pa zgolj enkrat. 

Kaj to pomeni? Pomeni, da ima en obisk pri fizioterapevtu enak učinek na subjektivno izboljšanje kakovosti življenja kot pa več obiskov.

Preučevani so bili sledeči primeri težav:osteoartroza, zlom vratnega vretenca zaradi osteoporoze, nespecifična bolečina v rami, nespecifična bolečina vratu. 

Več si lahko preberete sami v zgornji študiji, ki je na voljo brezplačno.

Potrebno je povedati, da to ne pomeni, da je obravnava fizioterapevta neučinkovita na čisto vseh področjih. 

Prav tako si lahko študijo razlagamo na več načinov: morda je fizioterapija tako učinkovita, da že po prvi obravnavi stranka sploh ne bi več potrebovala fizioterapevta? 

Ali pa je tako slabo učinkovita, da imamo enak rezultat okrevanja, če sploh ne gremo k fizioterapevtu več kot enkrat? 

Namreč pogosto pozabljena komponenta uspeha pri bolečinah je ČAS. Pravijo, da čas celi rane.

To pomeni, da pogosto, kadar se pojavi problem, skušamo nekaj storiti zgolj zato, ker ne želimo težavo prepustiti milosti vnemar.

To tudi razloži, zakaj se v fizioterapevtskih obravnavah uporablja nešteto metod in izdelkov za lajšanje bolečine. Pogosto so si te metode celo nasprotne. Vse od toplote, ledu, masiranja, različnih metod masiranja in manualne terapije, kinezio trakovi, laserji itd. 

Namreč karkoli počnemo in nam ne škoduje, nam lahko daje občutek, da pomaga. 

Zato fizioterapija močno spominja na starodavna vraževerja, le da izgleda bolj medicinsko. V starih vraževerjih so ljudje tudi plesali okoli ognja verujoč, da jim bo to početje prineslo naklonjenost bogov dežja. 

Zakaj? Preprosto preveč mučno je, da bi čakali na dež in psihološko uničujoče. Potrebno se je bilo izmisliti nek ritual, ki je ljudem vlival upanje. Tako so se rodili rituali v časih pred pojavom modernosti in ateizma. In nič drugače ni danes, saj so naši možgani identični kot možgani prednikov. Le maska se spreminja in vsebina ritualov. 

Podobno kot pri starodavnih ritualih je pri pojavu bolečin. Fizioterapevtske metode mnogim vlivajo upanje že zato, ker imamo zadaj celotno proceduro. Ritual, tako kot pri naših prednikih. Tudi v fizioterapiji imate vrhovnega poglavarja svečenika – nekdo v beli halji, ki ima na steni veliko diplom. Čeprav bo izvajal terapije, ki niso nič bolj uspešne od tega, če bi stvar pustili ali izvajali karkoli drugega, bo marsikdo nasedel lepi sliki. Imate tempelj ali svetišče – lepa ambulanta in bolj je luškano vse skupaj, večjo moč ima na vašo percepcijo in vas pravzaprav hipnotizira s sugestijo.

Za konec naj poudarim, da je pomembno vprašanje predvsem – kaj ste spremenili na sebi s terapijo in koliko časa in denarja vam je to vzelo. Ni dovolj, da se bolje počutite po neki terapiji. Vprašanje je sledeče: boste lahko počeli tiste stvari, ki jih prej niste mogli? Boste lahko zopet smučali? Tekli, dvigovali bremena, se igrali z otroki itd. ? In kolikšno ceno boste plačali za to? 

Zato danes pri mnogih tipih bolečin, izginjajo terapije. Ker terapije ne pomagajo pri stanjih, kjer ni hujših poškodb, ki bi potrebovale zdravniško obravnavo. Kar se pojavlja, je vedno več zavedanja, da ljudje potrebujejo vadbo in trening. Kajti le to pusti dolgoročne posledice na izboljšano življenje. 

Kakšno je pa vaše mnenje in izkušnja s fizioterapijo? 

Fizioterapija NI učinkovita: kaj pravi znanost o ne-učinkovitosti fizioterapije?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Sedaj nadaljujemo s strokovno razlago, zakaj je dvigovanje iz predklona boljše za vsakodnevno življenje kot dvigovanje iz počepa. Prvi del članka si prav tako lahko preberete na mojem blogu.

Na spodnjem videu prikazujem razliko med počepom in predklonom. Videli boste, da mnogo lažje dvignem iz predklona kot iz počepa:

V prvem zapisu ste spoznali, da že iz prazgodovine počep in predklon uporabljamo za različne naloge. In da vsi čisto instinktivno uporabljamo predklon, takrat, kadar imamo premalo moči, da bi naredili počep. Kar pomeni, da že vsakodnevne izkušnje velevajo, da je počep bolj naporen od predklona.

Vendar vrnimo se na vprašanje iz konca prvega zapisa: zakaj potem mnogi “strokovnjaki” in splošno ljudsko prepričanje še vedno ponavljajo, da morate dvigovati bremena iz počepa?

Razlogi so sledeči: 

1. Predklon je fizično manj naporen, je pa MNOGO BOLJ gibalno in tehnično naporen in zahteven! 

To je glavni razlog. Večini ljudi ni intuitivno, da se pri priklonu v resnici NI potrebno (niti NI pravilno), da se nazaj gor dvignemo “iz hrbta”. Zato večina ljudi napačno misli, da predklon pomeni dvig iz “hrbta”. Zato toliko ljudi predklon boli. 

2. Nerazumevanje vpliva kolkov na dviganje bremen. Ta točka je ključna. Ko se sklonimo v kolkih, je mnogim ljudem zelo težko razumeti, da NI potrebno zelo veliko krčiti kolen zato, da se lahko uspešno odrinemo z nogami od tal. Odriv z nogami od tal je lahko izveden iz kolenskega sklepa – počep, še boljše pa je, če je izveden iz kolčnega sklepa. 

Poglejmo si in čisto po domače razčlenimo, kaj predklon sploh je in kako vam lahko omogoča tako uspešno dviganje bremen brez kančka bolečin v hrbtu…

Na prvi sliki vidite najnižji položaj predklona. Na drugi sliki pa končni položaj. V kolčnem sklepu se spustimo najnižje kot lahko. To imenujemo fleksija oziroma upogib v kolčnem sklepu. Tako se sklonimo, kolikor pač potrebujemo, da dosežemo breme. Kot vidite, se tudi kolena rahlo pokrčijo, ravno toliko, da se lahko spustimo dol. Mnogo ljudi zanima, kako je s hrbtenico – ali se lahko upogne? Seveda se lahko, vendar je kolčni sklep bolj gibljiv in ustvarjen za upogibe, kar pomeni, da moramo najprej popolnoma izkoristiti prav kolčni sklep. 

In tu na najnižji točki  prihaja do največ dilem. Ljudje še nekako pridejo dol, problem je, ker se potem gor dvigujejo iz “hrbtenice” in jih začne boleti. Morda se tudi sami najdete v tem opisu. No, prav v tem položaju je tisti ključni trenutek tehnike, ki – če jo enkrat osvojite – vam prihrani res veliko težav v življenju.

Kadar je trup sklonjen in smo v polnem upogibu v kolku, takrat moramo silo dviga proizvesti prav iz… kolkov. Ne iz kolen. To nam bo omogočilo ubiti 2 muhi na en mah: odriv ali ekstenzija oz. izteg iz kolka omogoča, da se hkrati dviguje trup – hrbtenica in hkrati zaklepajo kolena. To pomeni, da iz predklona pridemo v končni položaj – stoječ položaj. POZOR! Dvig tukaj NI narejen iz hrbta, narejen je IZ KOLKOV. Izteg kolka deluje tako, da stegnenica potiska na koleno in s tem hkrati izteguje koleno in kolčni sklep. Torej se kolenski in kolčni sklep iztegujeta hkrati. Vi in vaš trup se pa sinhrono vzravnavata vse do pokončne drže. 

Tako se vaše telo in breme uspešno dvigneta. 

Ker je sila odriva proizvedena iz kolkov, to pomeni, da potrebujete za uspešen dvig zgolj toliko držati hrbtenico na miru, da se ne sesuvate pod težo bremena. Koliko je to, je čisto odvisno od teže bremena. Če hrbtenico držite na miru čez celoten dvig, boste avtomatsko vklopili celoten obseg in obroč mišic okoli hrbtenice, ravno v takšni meri, kot je potrebno.

Velika primerjava in test: ekipa KinVital je testirala oba dviga! 

In če sedaj predklon ponovno primerjamo s počepom, bomo videli, da moramo pri počepu dvigovati celotno težo telesa in jo iz pokončnega položaja približati tlom oziroma bremenu. Naj poudarim, da vsak dvig, kjer ne gremo s koleni čez prste in z zadnjico nižje od kolen…. NI POČEP!

To, kar pogosto vidite na skupinskih vadbah, kjer se poudarja, da se ne sme s koleni čez prste in imajo boke visoko, to NISO POČEPI, pač pa PREDKLONI ALI MRTVI DVIGI ALI DEADLIFTI ALI DADDYJI, če povem po moji terminologiji. 

KAJ NI POČEP:

1. Kolena ne gredo čez prste

2. Kjer ne gremo z zadnjico nižje od kolen

3. Kjer ne gremo z zadnjico skoraj na pete

…. ni nič drugega kot neke vrste predklon! Torej večina počepov, ki jih vidimo, je nezadnostnih in niso pravi počepi.

KAJ JE POČEP!!!

1. S koleni čez prste obvezno!

2. Zgornji del stegenske mišice mora biti nižje od kolen

3. Rit mora iti nižje od kolen in bližje peti in stopalom

4. Trup je skoraj pravokoten s tlemi

OK, naredimo kratek povzetek. Zakaj je torej predklon enostavnejši za pobiranje bremen?

A. Koleno je rahlo pokrčeno, kar pomeni, da je v najmočnejši poziciji za proizvodnjo sile

B. Pri počepu je koleno zelo pokrčeno, kar je zelo težka pozicija za sprednje stegenske mišice

A. Dolžina ročice na ledveno hrbtenico je pri pravilni postavitvi v resnici zelo zelo kratka. Pravilna postavitev pri dviganju bremen s predklonom je takšna, kjer je breme v sredini gležnja. To pomeni, da sile na ledveni del nikakor niso tako visoke, kot si mnogi mislijo in kot bi bile, če bi imeli breme daleč pred stopali. 

B. Dolžina ročice na ledveni del je tudi pri počepu relativno nizka.

Dobro si torej oglejte naš veliki preizkus: dokazali smo, da je lažje dvigovanje iz predklona kot pa iz počepa. Mnogo lažje. Podrobnejša navodila, kako dvigovati bremena iz predklona, pa najdete v zgornjem videu po približno 20 minutah – na tej povezavi.

Drži pa sledeče: dobro je imeti ob sebi strokovnjake, ki vas naučijo pravilne izvedbe predklona. Sicer se lahko pojavijo bolečine. 

Poglejte si primer mojega heroja. Tone, ki kljub-uje zahrbtni Parkinsonovi bolezni dviguje 40 kg s tal. Tukaj lepo vidimo, kako izgleda predklon (ali mrtvi dvig) tudi z upognjeno hrbtenico. Seveda bi bilo nemogoče, da bi dvignil 40 kg mrtve teže iz počepa. 

S pravilnim predklonom jih pa celo odpravimo. Prijavite se na mojo delavnico odprave bolečin in varno dvigujte in se gibajte! 

2. del: Zakaj je pravilno dviganje iz predklona in NE iz počepa?
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

V dveh urah do življenja in sklanjanja brez bolečin!

Dobrodošli na 2-urno delavnico odprave bolečin v križu in hrbtenici. Delavnica je namenjena vsakomur, ki se sooča z bolečinami v hrbtu ali bolečinami, kakorkoli povezanih s hrbtenico. V 2 urah boste dobili veliko praktičnih in uporabnih informacij ter se spoznali z metodo odprave bolečin v hrbtu Jureta Gubanca – metoda Mehanik hrbta.

** Delavnica je primerna tudi za vse, ki že obiskujete vadbe v KinVital-u.

Kdaj? Sreda, 15. maj (1. termin) in 12. junij (2. termin)
Kje? KinVital Hiša na travniku – Ljubljanska cesta 1, Dob pri Domžalah
Čas trajanja: od 19.00 do 21.00
Cena: 60 eur (2h delavnica + darilo)
Prijava: pisarna@kinvital.si

POZOR! Število mest je omejeno na 15, saj želimo tematiko čim bolj osebno približati vsakemu udeležencu.

Kaj boste dosegli z delavnico?

1. Odprava akutnih bolečin in osvojitev položajev, ki odpravijo akutne bolečine, kadar se le te pojavijo.

2. Razumevanje vzrokov za bolečine. Zakaj vas boli in kaj počnete narobe, da se vam bolečine pojavijo? V tem koraku poiščemo gibalne vzroke za bolečine, da se naučite, s katerimi gibi in opravili si jih povzročate.

3. Glavni del: Najpomembnejše znanje za odpravo bolečin – kako se pravilno sklanjati in dvigati bremena POPOLNOMA brez bolečin. Najbolj osnovno znanje za normalno funkcioniranje je prav znanje predklona in sklanjanja. Ena stvar je skupna večini ljudi, ki trpijo za bolečinami hrbta: bolečine pri sklanjanju in dvigovanju bremen.

5. Osebni program in navodila za naprej: sestavimo program vaj in nalog, ki jih boste imeli za domačo nalogo in vam bodo odpravile bolečine tudi na dolgi rok.

Kdo vodi delavnico?

Delavnico vodi ustvarjalec metode Mehanik hrbta in direktor KinVital kineziološkega centra Jure Gubanc. Je eden najbolj prodornih inovatorjev na področju odprave bolečin v hrbtu. Na delavnici vsakomur omogočimo, da napreduje in opazi takojšen napredek. Cilj Metode Mehanik hrbta je naučiti ljudi, da si znajo pomagati sami in da niso odvisni od nikogar.

Prijava in več informacij

Na voljo sta vam 2 termina:

• Sreda, 15. maj, od 19.00 do 21.00
• Sreda, 12. junij, od 19.00 do 21.00

Število mest je omejenih na 15 na posamezno delavnico, tako da prej kot se prijavite, prej si zagotovite mesto.

V ceno pa je vključeno tudi DARILO: prejeli boste 60-minutno video delavnico pravilnega pobiranja in sklanjanja.

PRIJAVA in več informacij: pisarna@kinvital.si

2 – urna delavnica: odpravimo bolečine v križu in hrbtenici
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Verjetno ste vsi prepričani, da je najboljši način za dvigovanje bremen: POČEP. Tako so vam vendarle govorili mnogi ljudje, da ni dobro dvigovati iz “hrbta”, pač pa iz počepa, kajne? 

Imam prav? Nič hudega. Naj vam prihranim mnogo bolečin hrbta in naporov, saj vas bom naučil kako vsakodnevno dvigovati bremena brez bolečin. Če se boste pa še oglasili na moji delavnici, boste dvignili katerokoli breme 100% brez težav.

Torej…

V življenju se vsakodnevno srečujemo z mnogi situacijami: ko moramo pobirati različna bremena, ko moramo biti sklonjeni dolgo časa itd. Pomislite samo na vsakodnevne banalne reči kot so sklanjanja za jutranje umivanje zob, obuvanje čevljev delo na vrtu, šport in rekreacija, delo po hiši…

Vsa opravila lahko razdelimo na 2 glavna gibalna vzorca. Prvi vzorec je počep. Počep je gibanje, kjer se spustimo s celim telesom proti tlom, pri tem pa trup ohranimo karseda pokončen. Počep je zelo uporaben, kadar se želimo spustiti proti tlom, hkrati pa želimo ohraniti naš pogled in trup čimbolj pokončno. Recimo, da želite zamenjati platišče na avtomobilu in se morate spustiti globoko proti kolesu, hkrati pa morate imeti pokončen trup, da lahko odstranite matice in kolo… Ali pa želite pregledati knjige na najnižji polici in izbrati nekaj za branje. No, v takih primerih zelo prav pride položaj počepa.

Pri globokem počepu hitro opazite določene posebnosti. Če niste vsaj nekoliko fizično pripravljeni, boste dejansko zelo težko šli v počep. Kar poskusite sami, ali pa opazujte vaše bližnje: koliko ljudi že več mesecev, morda celo let, ni niti ENKRAT uporabljalo globokega počepa, kot ga vidite na sliki? Koliko ljudi je fizično prešibkih, da bi se dejansko lahko spustilo v globok počep in tudi brez težav dvignilo ?

Mimogrede… globok počep pomeni karkoli podobnega tistemu na sliki. Pri globokem počepu je kolčni sklep nižje od kolen. Žal se iz globokega počepa lahko dvigne malo ljudi. 

Prav tako boste na sebi in drugih hitro opazili še nekaj zanimivega. Vsi ljudje, ki so prešibki, da bi naredili globok počep, v resnici sploh ne delajo počepa! Še več, celo ljudje, ki izdelujejo napotke za “varno” dvigovanje bremen, pogosto na slike dajejo prikaze dviganj, ki sploh niso počepi. Ko nekdo ne zmore počepa, naredi nek drug gibalni vzorec, oziroma nekaj, kar je podobno …

Predklonu! Predklon, mrtvi dvig ali po moje… daddy! Ko smo preveč leni ali pa preveč šibki, da bi naredili globok počep, vedno opravilo naredimo tako, da naši boki ostanejo visoko zgoraj. S tem se izognemo pretiranemu naporu za sprednje stegenske mišice, hkrati pa naredimo enako opravilo. 

Ko naredimo predklon, kot nakazuje že ime, se moramo za razliko od počepa skloniti. To pomeni, da trup pri predklonu NE ostane pokončen, pač pa postaja vedno bolj vodoraven s tlemi. 

Kot vidite na sliki, je predklon osnoven gib človeka že tisočletja. Kot vidite na sliki, je za razliko od počepa mnogo bolj uporaben za opravila v sklonjenem položaju. Pod takšna opravila spada pobiranje najrazličnejših bremen in opravila, kjer moramo videti, kaj se dogaja na tleh. 

Že zgodovinsko vidimo, da imata oba temeljna človeška giba pomembni, vendar različni funkciji in uporabni vrednosti v naši evoluciji. In če pogledamo že iz svoje vsakdanje perspektive, vidimo, da je počep bolj naporen za mišice kot pa sklanjanje iz predklona. 

Vendar zakaj potem večina ljudi še vedno NAPAČNO meni, da je za dviganje bremen bolj zdrav počep? Zakaj vam tako govorijo zdravniki in vsi, ki niso strokovnjaki za gibanje?

Poglejte si, kako moj Branko prvič dvigne 55 kg s tal iz predklona. Branko je s pravilnim dvigovanjem bremen odpravil išias – še vedno ga boli upogib v hrbtenici, zato mora držati hrbtenico nevtralno. Branko ima tudi Parkinsonovo bolezen in z vadbo z bremeni dokazuje, kako pomembno “zdravilo” so uteži za kljubovanje neizprosni naravi.  

Več rešitev boste našli na moji praktični delavnici 13. marca 2024. Več odgovorov pa v naslednjem članku, kjer dokončno razrešim večno dilemo dviganja iz počepa ali predklona…

..

Narobe so vas učili: ne dvigujte iz počepa!
Jure Gubanc

Piše Mehanik hrbta

Poklic kineziologa vedno bolj prodira v zavest ljudi. 10 let je, odkar smo začeli s prvim slovenskim kineziološkim centrom – KinVital. 

Na začetku sem ljudem v Tivolu parku – kjer smo imeli prve vadbe – razlagal, kaj je to kineziologija. Že takrat so bolje poučeni vedeli, da gre bodisi za nekoga s pasjo izobrazbo ali pa nekoga iz Fakultete za šport. Tisti manj podučeni so z odprtimi usti pobirali okoliške mušice. 🙂

Našli boste veliko definicij kaj kineziologija je. Veda, ki se ukvarja z gibanjem. Prebrali boste etimološke razlage iz stare grščine – kinesis=gibanje, logos=beseda ali razum, danes veda.

Vendar naj vam povem nekaj čisto iskrenega in niti najmanj arogantnega, čeprav nisem formalno izobražen kineziolog: 

KINEZIOLOGIJA = KINVITAL, KINEZIOLOGIJA = JAZ.

Kot boste izvedeli med branjem… namreč kaj dela kineziolog in kakšno vrednost daje družbi, vse to smo jaz in kolegi morali odkriti in razvijati med delom z ljudmi.

Ko je namreč moj kolega kineziolog Luka Hren kot predstavnik prve generacije diplomiranih kineziologov začel s KinVital-om, je kineziologija obstajala samo kot črka na papirju. Na Fakulteti za šport so pravilno razumeli duha časa in potrebo po nekom, ki ni fizioterapevt, ki ni športni trener, ampak vendarle dela z ljudmi, ki bi sicer tradicionalno obiskali zdravstvo.

V resnici je bil visokošolski program voden s strani kadrov, ki v resnici niso tisto, kar smo danes oblikovali in definirali v kineziologijo. Kajti eno je kineziologija na papirju, formalno. To poznate pod imenom kineziologija.

Nekaj čisto drugega pa je realnost: kako se je torej dejansko razvila kineziologija?

Akademski svet vedno skuša opisati in formalizirati tisto, kar v resnici že obstaja. Ptice so letele še preden smo dobili učbenike o ptičih. Namreč razvoj družbe se dogaja… v družbi, med ljudmi.  In tako se je spontano, iz družbenih sprememb rodila… to, čemur pravimo kineziologija. Nekje temu lahko pravijo fizioterapija. Nekje treniranje…

Ločuje in razdvaja nas akademski svet s svojim formaliziranjem in posledično zakonskim deljenjem.

Kako je izgledal svet pred “kineziologijo”?

V resnici je kineziologija obstajala že od nekdaj. Ker je človek hitro spoznal, da svoje telo v gibanju lahko nadzoruje in uporablja pravilno, lahko pa si škoduje. Namreč vse veščine v zgodovini, ki so ljudi učile pravilne uporabe orožja, orodja, veščin gibanja itd. so v resnici kineziologija svojega časa. Ljudje so se naučili, predvsem zaradi pomanjkanja zdravstvenih instrumentov in zdravil: kako s pravilnim vihtenjem meča, loka, sekire, orodij, pesti,… svoje telo narediti močnejše in ubežati pred bolečino in vsaj za nekaj časa – pred smrtjo.

To, da se zaradi bolečin obračamo na zdravnike in fizioterapevte je moderen pojav in posledica tehnološkega razvoja. Razvoj tehnologije nam je omogočil skoraj čudežno ozdravitev mnogih poškodb in bolezni. Zato je človekova vera v tehnologijo šla tudi na področja, kjer tehnologije ne bi smeli uporabljati. 

Vzporedno s slepo vero, da lahko čisto vse bolečine in poškodbice rešimo s tehnologijo in ležanjem na terapevtski mizi, se je razvijal-o tist-i-o čemur pravimo kineziolog-ija.

Moderne metode kineziologije in pogledi na reševanje človeških gibalnih zagonetk v resnici izhajajo iz opazovanja kondicijskega treniranja in opazovanja kako različne tehnike pri športih vplivajo na človeško telo in počutje.

Kineziolog torej ni nič drugega kot trener, ki ljudi spravi na višji kondicijski nivo. Tu so se dobri trenerji ločili od slabih.

Namreč značilnost slabih trenerjev je bila in še vedno je: pojav poškodb in bolečin razumejo kot neodvisen od gibanja in treninga. Po domače: ko se varovancu pojavijo bolečine, ga pošljejo na fizioterapijo ali k zdravniku. Ne zavedajoč se, da so za te bolečine v večini primerov krivi oni sami in bi jih oni morali tudi rešiti.

KINEZIOLOGIJA = TRENING Z RANLJIVO IN POŠKODOVANO POPULACIJO

Zato v našem kineziološkem centru nimamo veliko skupnega z razmišljanjem tistih trenerjev, ki menijo, da je pojav bolečine normalen in jih mora reševati terapevt. 

Prav tako nimamo veliko skupnega z ljudmi, ki menijo, da za odpravo gibalnih težav potrebujete terapije, bodisi terapije z rokami ali z napravami.

Kineziolog se torej vpraša: kako tega človeka lahko naredim močnejšega? Kako mu lahko razširim funkcionalnost življenja in povečam gibalno opravilnost?

Zato je ideja, da naj se ljudje z bolečinami vedno obrnejo samo na zdravstvene delavce …. umetna. 

Ker preprosto ne potrebujete zdravljenja za težave, če te niso bolezenskega ali operativnega značaja. 

Zato se je razvila kineziologija. 

Tako kot so včasih razvijali tehnike bojevanja, ker so to takrat potrebovali, danes kineziologija razvija tehnike učenja gibanja, kot ga današnji ljudje potrebujejo, da odpravijo bolečine in izboljšajo kakovost življenja.

Ker se danes v moderni družbi vedno večkrat zgodi, da so vzroki za pojav bolečin in poškodb v šibkem in zgrešenem gibanju (ne nujno premalo, pač pa v slabem gibanju!) se je potreba po trenerjih, ki razumejo in razvijajo znanje za gibalno odpravo bolečin, močno povečalo. Tako je dodana vrednost oz. koristnost dobrega kineziologa danes mnogo višja od tradicionalnih terapevtov.

Samo premislite: kineziolog vas lahko v eni uri nauči, kako se gibati in katere vaje narediti, da vas ne bo nikoli več bolel križ. V eni uri. Pri tradicionalnih pristopih bi potrebovali več deset ur terapij, pa nikakor ne boste doživljenjsko brez bolečin.

V teh desetih letih dela smo v KinVital oblikovali jasno sliko, kaj delo kineziologa je in kaj ni. Jasno sliko, ki ločuje pristope, vaje in metode, ki delujejo predvsem marketinško ali placebo ter pristope, ki dejansko delujejo.

Dajmo torej pogledat, kaj novega je naš moderen kineziološki pristop prinesel svetu. Na strukturiran način:

ZDRAVSTVENI POGLED NA PROBLEM BOLEČIN IN POŠKODB:

– Imamo eno vrsto diagnoze – Zdravstveno. Najprej torej napravimo diagnozo. 

– z diagnozo poiščemo poškodbo in vzrok bolečine v telesu

– po diagnozi izvajamo terapijo z napravami ali ročno terapijo (manualna terapija)

– namen terapij, tako z napravami kot ročnimi terapijami, je zdravljenje poškodbe in odprava bolečine

– po opravljenih terapijah je pacient zdrav

Tako, kot sem zgoraj v alinejah napisal, poteka klasično razmišljanje, kako pristopat k bolečinam v zdravstvu. Vse deluje, dokler imamo opravka z boleznimi in zelo jasnimi hudimi poškodbami. 

No, mi smo ugotovili, da na tem področju obstaja veeeeelika luknja pomanjkljivosti. Namreč, naj opišem nekaj pomembnih temeljnih ugotovitev kineziologije in njenih kritik na zdravstveni pristop:

KINEZIOLOŠKI POGLED NA PROBLEM BOLEČIN IN POŠKODB:

– Imamo 2 vrsti diagnoz: Zdravstvena, kjer iščemo vzroke v telesu, ter gibalna ali Kineziološka diagnoza: iščemo vzroke za težave v napačnem gibanju in ravnanju s telesom. Vzrok za bolečino v telesu je torej za kineziologa v napačnem gibanju, ne v telesu oz. razdraženem tkivu.

To je revolucionaren pogled. Namreč, če razumemo 2 vrsti diagnoz, potem razumemo, da bi lahko ljudje in družba prihranili miljone evrov za opravljanje nepotrebnih zdravstvenih preiskav in slikanj, saj bi najprej morali obiskati kineziologa, ne pa zdravnika ali terapevta.

– Zdravstvena diagnoza pogosto sploh ni mogoča: v kompleksnem sistemu, kot je človeško telo in um, pogosto pri pojavu bolečin ni mogoče določiti točne diagnoze v tkivu. To je za zdravstvo prava nočna mora, saj brez diagnoze ne morejo opraviti operacije ali dati zdravil in terapij. Zato pogosto dobite osnovne fizioterapije na napravah, ker vsi vemo, da ne delujejo in ne škodujejo- so neuporabne oz. stran vržen denar in čas. Kadar zdravstvo ne ve točno, kaj je z vami, potem vam bodo dali splošne terapije, da se vas rešijo.

Ampak zdaj veste : Zdravstvena diagnoza pogosto ni mogoča, niti je ne potrebujemo v primerih, kadar ima prednost Kineziološka diagnoza. 

Tak pogled je revolucionaren, saj bo zdravstvu pomagal, da izvaja prvi tip diagnoz – Zdravstvene diagnoze – samo takrat, kadar gre za zdravstvene probleme ali možnost le teh (možne bolezni, huuuude poškodbe), za vse ostale primere pa raje svetuje ljudem najprej obisk telovadnice in kineziologa. Prihranek denarja in čakalnih vrst se tu meri v milijonih.

– Kineziologija išče diagnozo – rešitve v gibanju, ne v tkivu. Namreč Kineziološka diagnoza je bolj zanesljiva v primerih z nejasnim vzrokom kot jih je danes večina. Tudi slikanje z MRI nam pogosto pokaže “težave”, ki to v resnici niso. 

– Poznamo 2 vrsti bolečin: tiste, ki jih lahko rešujemo z zdravstvenimi metodami. Te metode so farmakološke (zdravila), kar pride v poštev samo v primeru bolezni, ali pa operativne metode – operativni poseg. 

Druga vrsta so gibalne bolečine: bolečine, ki so rezultat sledečih napak: premajhne količine gibanja, prevelike količine gibanja, napačnega gibanja, splošno zgrešenega in nenaravnega življenjskega in gibalnega sloga.

Za prvo vrsto bolečin – torej zdravstvenih, pride prav klasični pristop, ki je opisan zgoraj z diagnozami in ostalimi koraki.

Za drugo vrsto bolečin potrebujemo čisto drug pristop. In sicer kineziološki pogled na diagnozo in rešitve.

– Na odpravo bolečin kineziologija vpliva posredno. Torej telesa ne zdravimo direktno, pač pa tako, da mu povrnemo funkcijo in moč. Tu kineziologija nasprotuje klasični dogmi fizioterapije, kjer se želi s prijemom ali napravami pozdraviti nek del telesa neposredno.

Opazili smo namreč, da se bo telo vedno pozdravilo samo, če ga okrepimo in naučimo pravilnega gibanja, kjer ne uničujemo tkiva. V vseh primerih, kjer ni potrebe po operaciji, je torej kineziološki pristop superioren. 

Direktno zdravljenje tkiva torej bodisi ne deluje, bodisi deluje slabše od kineziološkega pristopa. 

– Iskanje diagnoze v tkivu je pogubno pri gibalnih vzrokih bolečin tudi zato, ker so kineziološke rešitve sistemske, ne lokalne. Kar pomeni, da nam lokalna diagnoza – četudi bi bila sploh mogoča, ne pomaga veliko! 

Recimo: Človeka s hernijo ali nespecifično bolečino v kolenu ne moremo zdraviti tako, da bomo točkovno masirali ali z napravo greli itd. Sistemsko moramo telo naučiti nebolečega gibanja in raziskati za to primerne obremenitve. Rešitve kineziologije so čisto vse povezane z gibom in je torej nemogoče, da bi direktno vplivali na tkivo – četudi vemo za vzrok bolečin. Torej mi hernije ne bomo vzeli ven, tako kot kirurg, pač pa bomo skušali poiskati položaje, ki človeka ne bolijo in graditi neboleče gibalne vzorce. 

Žal tudi v kineziologiji in še posebej v fizioterapiji še vedno mnogo ljudi živi s to dogmo, da morajo “odkriti” vzrok za bolečine v napetem, poškodovanem, vzdraženem tkivu itd. 

– Pravilno gibanje je bolj enotno definirano in objektivno, kot pa iskanje vzrokov za bolečine. Kar pomeni, da je bolj smiselno pri soočanju z različnimi bolečinami vse učiti pravilnega gibanja, saj s tem ujamemo vse muhe na en mah kot pa iskati “vzroke”, kar je podobno kot bi iskali iglo v senu. 

Primer: V kineziologiji imamo vedno bolj  poenoten pogled na to, kaj je “naravno in pravilno gibanje”.

Namreč za vse ljudi na svetu veljajo določene zakonitosti gibanja. Gibalni vzorci kot so počepi, izpadni koraki, predkloni ali deadlifti, nošenja, potiskanja, vlečenja, dviganja, tek in hoja sestavljajo naše potrebe teles, ne glede na to, koliko ste stari, iz kje ste ….

Kar pomeni da je veliko bolj plodno vse ljudi, ne glede na poškodbo ali bolečino, učiti teh gibalnih vzorcev in jih gibalno dvigniti. To je objektiven del, ki velja za vse – zato tudi kineziologu zdravniška diagnoza ne pomaga nič, ker so naše rešitve gibalne, ne farmakološke ali operativne.

Drugi del kineziološke obravnave je subjektiven. Kako prilagodimo te objektivne gibalne vzorce posamezni poškodbi, bolečini, neznani bolečini, posebnosti človeka, ki ga imamo pred seboj… je del subjektivne ocene in sposobnosti ter izkušenj kineziologa. 

Do vseh teh dognanj sem prišel skozi leta dela in opazovanja. Dejstvo je, da vedno večji delež ljudi potrebuje za svoje bolečine delo kineziologa in ne zdravstva.

In dejstvo je, da trenutno delovanje zdravstva ne sledi dogajanju v družbi.

Za konec naj še opišem, kdo NI kineziolog. Namreč v vedno večji poplavi formalno izobraženih kineziologov boste žal dobili veliko razočaranja tudi pri storitvah kineziologov. Kaj torej mora početi z vami kineziolog in česa NE:

– Pri kineziologu morate trenirati. Če je več pogovarjanja in vrtanja v psihologijo kot treninga – potem to ni kineziološka storitev, četudi ima tak naziv.

– Pri kineziologu morate delati funkcionalne vzorce gibanja. Če delate samo vaje, ki so vam “čudne” in nimajo direktnega vpliva ali podobnosti z vašim življenjem, potem to ni kineziološka storitev.

– Pri kineziologu morate tudi trpeti. Če nikoli med obravnavo ne date ven iz sebe vsega – potem to ni kineziološka storitev. Kineziolog mora poškodovanega in bolečega posameznika peljati stran od slabe bolečine in iz človeka hkrati potegniti maksimum napora.

– Pri kineziologu morate napredovati v nebolečem gibanju. Če stagnirate ali vam je dolgčas in še vedno niste vedno bolj samozavestni pri gibanju – potem to ni kineziološka storitev ali pa potrebujete drugo storitev.

Za vsa pojasnila sem vam na voljo Jure Gubanc, Mehanik hrbta, sooblikovalec kineziološke stroke….

Kaj je kineziologija in kdo je kineziolog?
Jure Gubanc